natisni
PDF

Živeti za Boga in za bližnje

 

argaiv1707

Predstavljamo vam nekaj zgodb letošnjega šmarničnega branja, ki bo posvečeno Frideriku Ireneju Baragi.
Avtorica: Urška Smerkolj

1. FRIDERIK IRENEJ BARAGA – Zgled življenja za Boga in za bližnje
 
Začenjamo z letošnjim šmarničnim branjem, ki govori o življenju in delu Friderika Ireneja Barage. Mineva 150 let od njegove smrti in prav je, da v jubilejnem letu namenimo posebno pozornost temu velikemu misijonarju in našemu svetniškemu kandidatu, ki je deloval med severnoameriškimi Indijanci. Ves mesec maj bomo prebirali zgodbo o njegovem življenju, za katerega velja med ljudmi živo prepričanje, da je bilo svetniško.
Spoznali bomo mladega Friderika, ki je ob svoji materi in očetu rasel v ljubezni do Boga. Skupaj z Njim je gradil svoje načrte za prihodnost in se vedno bolj prepuščal Njegovemu vodstvu. Bog ga je namesto v Trebenjsko graščino odpeljal v daljno Ameriko med Indijance. Friderik se je boril za njihovo dostojanstvo, med tem ko so jih drugi belci imeli za manjvredno raso in oviro na poti osvajanja nove dežele. Postali so njegovi bratje in sestre v Kristusu. Z njimi je želel deliti največ kar je imel: vero v Boga in sveto Cerkev. Z gorečim pričevanjem in konkretno misijonsko dejavnostjo je spreobrnil na stotine Indijancev in jim pomagal graditi občestvo. Vabil jih je, da bi živeli polno življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. K temu vabi danes tudi nas.
Živimo v času, ko se pogosto slišijo sporočila: poskrbi zase, uživaj, zaupaj vase, privošči si! Hitro smo v skušnjavi, da se pričnemo vrteti sami okoli sebe, pri tem pa ni prostora ne za Boga, ne za bližnjega. Čeprav smo poklicani, da bi služili in se darovali, da bi bilo naše življenje vedno bolj rodovitno in polno, ostajamo sami. Čutimo, da v nas ni pravega veselja in da nismo izpolnjeni. Namesto, da bi spreminjali svoje življenje, skušamo na lahek način zapolniti praznino.
Zgled Friderika Barage nas želi spodbuditi, da bi presegali začaran krog egoizma in stopili na pot darovanja.  Njegova predanost Bogu je bila podobna Marijini. Vsak dan se bomo ozrli nanjo in jo prosili, naj nam pomaga, da bomo v sebi premagovali samozadostnost in sebičnost ter v svojem življenju odpirali prostor Bogu in bližnjemu.
Danes pa, ko začenjamo šmarnično pobožnost, prosimo Marijo, naj ne ostane le pri lepi navadi. S Friderikovimi besedami jo prosimo: O Marija, Mati milosti božje, milostno mi pomagaj, da svoje življenje resnično in zanesljivo poboljšam.

 

5. ODLOČITEV ZA DUHOVNIŠTVO - Odpoved lastnim predstavam
 
Božji klic je bil sprva tih in nejasen. Glasnejše so bile Friderikove želje in načrti, ki so se zdeli za graščakovega edinega naslednika najbolj logični. Friderik se je čudil, da kljub tako jasni prihodnosti, nemir v njem ostaja. Celo zmeraj večji je. Prinašal ga je pred tabernakelj in ponižno molil, da bi mu Bog dal spoznati, kaj ga vznemirja. Odločil se je, da bo tvegal in pred Bogom še enkrat odprl vse karte. Ni ga več prosil, naj blagoslovi njegove načrte, ampak naj se zgodi kakor On hoče. Tako se je v njegovi duši odpiral prostor za nove želje in hrepenenja. Klic je postajal glasnejši in končno je sam sebi priznal: rad bi postal duhovnik.
Friderik ni bil zaletav. Želel se je prepričati o pristnosti klica. Nadaljeval je s študijem. V tem času je spoznal duhovnika in kasnejšega svetnika Klemena Marijo Dvoržaka. Občudoval je njegovo zavzetost pri delu z reveži, bolnimi in ubogimi. Bil je pravo nasprotje večine duhovništva, ki se je v tistem času oklepala hladnega janzenizma. Študentom, ki so se zbirali ob njem, je odkrival podobo Boga Očeta, ki je usmiljen, ljubeč in skrben. Vabil jih je, naj se ne bojijo in scela sledijo Njegovim načrtom. Friderik je v tem duhovniku našel zgled, spovednika in duhovnega vodjo. Tri leta je preživel v njegovi šoli.
V tem času je želja po duhovništvu dozorela v odločitev. Z diplomo v roki se je vrnil v Dolinarjev dom. Anici in njenim domačim je s težkim srcem povedal, da se ne bo nikoli poročil. Anica je njegovo odločitev sprejela in mu kljub bolečini skušala biti v oporo.  Friderik je graščino podaril sestri Amaliji, da bi lahko popolnoma ubog in svoboden stopil v Gospodov vinograd.
V želji, da bi sledil Božjemu klicu, se je Friderik odpovedal svojim načrtom z Anico, dobri službi in zagotovljeni prihodnosti. Ni bilo lahko. Pogum za vsak naslednji korak je zbiral kleče pred tabernakljem. A dvomil ni več. Vedel je, da si ne želi drugega, kot vreči se v božje naročje, delati za Boga in se zanj zgarati.
Prve dni šmarnic smo odkrivali, da nam je vse, kar smo in imamo, podarjeno, da je Bog dober in da je edino z Njim lahko naše življenje izpolnjeno. Iz te zavesti lahko vzkali v nas želja in odločitev, da mu bomo sledili. A ob tem moramo biti kakor Friderik pripravljeni na odpovedi. Da bi sploh lahko slišali, kam nas Bog vabi, se moramo znati odpovedovati lastnim predstavam in načrtom. To je morala storiti tudi Marija.  Vse kar sta z Jožefom gradila, vse o čemer sta sanjala in načrtovala, se je z Angelovim obiskom porušilo. »Ne boj se,« so bile Angelove besede, ki so ji pomagale, da se je zmogla odpreti Božjemu klicu. Naj tudi nam izprosi poguma, da se bomo zmogli v življenju odpovedovati svojim predstavam ter tako odpirati prostor Bogu.


12. KRIVO DREVO – Veseliti se drugega
 
Zima je minila in Friderik se je spet odpravil na pot. Tokrat na severno stran Michiganskega jezera. Pokrajina je bila neobljudena, gorata in porasla z gozdom. Daleč naokrog ni bilo naselja in belcev. Le na obali jezera je živelo kakih 4000 Indijancev  iz rodu Otawanov. V svojem jeziku so ta kraj imenovali Waganakisi, kar pomeni Krivo drevo. Med njimi je seme evangelija pred Friderikovim prihodom negoval misijonar Dejean Pierre, ki se je moral zaradi slabega zdravja vrniti v domovino. Spreobrnil je okoli 600 Indijancev. Z njimi je postavil skromno cerkev. Pripravil je tudi molitvenik v njihovem jeziku, ustanovil šolo za dečke in šolo za deklice. Po njegovem odhodu so Indijanci željno pričakovali novega misijonarja, ki so mu rekli kar »Črna suknja«. Friderika so zato z veseljem sprejeli medse, kar je v pismu takole opisal: »Domorodci, ki so se zbrali pri moji prvi slovesni sveti maši, so bili neizmerno veseli, ko jim je po končani Božji službi škof zagotovo obljubil, da me bo pustil pri njih in da imam tudi jaz trdno voljo za zmeraj ostati med njimi.«
Indijanci v Krivem drevesu so se preživljali z lovom in ribolovom. V prostranih pragozdovih je bilo dovolj divjadi, da so se oskrbeli z mesom in kožami. Indijanske žene so znale lepo ukrojiti čevlje in šivati obleke. Kožuhovino so pri belih trgovcih zamenjali za blago, orodje in živila. V Michiganskem jezeru so lovili ribe. Friderik je občudoval njihovo spretnost. Bili so navajeni dolgih in nevarnih poti skozi pragozd. Imeli so odličen sluh in izostren vid. Zdelo se je, da jim mraz sploh ne pride do živega, saj so včasih tudi pozimi prespali zunaj, kot bi spali na pernici. Odlično so plezali. Preko deročih potokov in rek so postavljali ozke brvi in Friderik se je čudil, kako so po njih tekali iz ene strani na drugo, medtem ko se je sam tresel in lovil ravnotežje.
Prejšnji misijonar je Indijance naučil obdelovati zemljo, ki je bila sicer v teh krajih slabo rodovitna. Vseeno so na svojih skromnih poljih uspeli pridelati nekaj koruze in stročnic, posebno pa krompir, ki je tukaj dobro uspeval. Pridobivali so tudi javorjev sirup. Marca so se za več tednov odpravili v notranjost gozdov. Postavili so si kolibe in v njih prenočevali. V debla javorovih dreves so naredili globoke zareze iz katerih je pričel pritekati sok. Prestregli so ga v posode iz lubja ter ga zavreli, da se je zgostil v sirup. Ta sirup jim je služil kot sladkor, potrebovali pa so ga tudi pri menjavi blaga z belci. Denarja namreč niso imeli in ga tudi niso hoteli imeti. Med sabo so imeli poglavarja, ki pa so mu izkazovali le prostovoljno pokorščino, kajti kazni ali drugih sredstev prisile niso poznali. Tudi zakoni Združenih narodov zanje niso veljali.
Friderik je takoj vzljubil preprost in naraven značaj Indijancev. Z učenjem jezika je imel še vedno precej težav, a odločen je bil, da ga bo osvojil, saj je vedel, da se jim bo le tako uspel res približati. Veselil se je svojega poslanstva med njimi in je v pismu takole zapisal: »O srečni dan, ki me je pripeljal med Indijance, pri katerih bi zdaj rad ostal do svojega zadnjega diha, ako je to presveta Božja volja.«
Iz današnjega šmarničnega branja odmeva veselje. Indijanci so se prisrčno razveselili prihoda novega misijonarja, Friderik pa se je prav tako neizmerno veselil, da bo lahko delil svoje življenje z njimi. Med nami pa je veselja nad bližnjim pogosto premalo. Preveč smo samozadostni. Lažje je prižgati televizor ali sesti za računalnik, kot pa si priznati osamljenost in poiskati bližino drugega. Marija je v Betlehemskem hlevčku okušala polnost Veselja, ki ga prinaša bližina. V iskreni bližini se tudi danes med nami rojeva Bog. Marija naj nam zato pomaga, da bi se resnično veselili drug drugega in bi hrepeneli po medsebojni bližini.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information