natisni
PDF

2. dan JEZUS VABI ...

Helena Kowalska je bila revno kmečko dekle. Naredila je samo tri razrede osnovne šole. Svoje dneve je preživljala na polju in pašniku. Staršem je pomagala pri gospodinjstvu in skrbi za mlajše bratce in sestrice. Kdo bi si mislil, da bo nekoč postala velika svetnica? A vendar jo je Jezus na tihem že pripravljal za svoje velike načrte.
Njegovo bližino je prvič zelo jasno občutila na dan prvega svetega obhajila. Od takrat je bil Jezus njen spremljevalec. To je verjela, včasih pa na poseben način tudi občutila in doživljala. Ponoči jo je večkrat prebujala nekakšna čudovita svetloba in jo vabila k molitvi. »Božjo luč sem videla,« je zjutraj pripovedovala mami, a ji ta ni verjela. »Daj no, se ti blede? Samo zdelo se ti je, da si nekaj videla. Ne blebetaj neumnosti,« ji je odgovarjala. Helena ni želela vznemirjati svojih domačih, zato je o svojih duhovnih doživetjih odslej raje molčala.
Nekoč jo je v sanjah obiskala Marija. Helena jo je videla, kako se sprehaja po rajskem vrtu. Pogled na Božjo Mater je še povečal njeno hrepenenje po tem, da bi tudi sama prišla v nebesa. Še bolj se je trudila ubogati starše, biti potrpežljiva in dobra.
Rada je prebirala zgodbe o svetnikih. Morda se je tam navdušila nad idejo, da bi pomagala najbolj ubogim. Nekoč se je ogrnila s starim luknjastim plaščem in šla kot beračica od hiše do hiše prosit miloščino za uboge. Denar, ki ga je nabrala, je odnesla k župniku, da bi z njim pomagal revežem, ki so pogosto trkali na vrata župnišča. »Že od najzgodnejših let sem želela postati svetnica,«  je veliko let kasneje zapisala v svoj dnevnik.
Pri šestnajstih letih je Helena odšla v svojo prvo službo. Odpotovala je v mesto in se kot služkinja zaposlila pri neki družini. Čistila je hišo, pomagala v kuhinji in na vrtu. Denar je pošiljala domov, da bi starši lažje odplačevali svoje dolgove in preživljali mlajše sestre ter brate. Končno si je lahko kupila obleko, ki je bila samo njena in odslej je lahko ob nedeljah redno hodila k sveti maši. V novi službi so bili z njo zelo zadovoljni, saj je bila pri delu pridna in zanesljiva. Tudi Helena je bila zadovoljna. Naenkrat pa se je zanjo vse spremenilo.
Nekega dne je na dvorišču zagledala nenavadno svetlobo. Bila je močnejša od tiste, ki jo je kot otrok včasih videla. Bila je tako močna, da se je Helena prestrašila in začela vpiti: »Požar, požar!« Domači so pritekli na dvorišče, a videli niso ničesar, razen Helene, ki je zamaknjeno strmela nekam v daljavo. Spraševali so jo, zakaj je kričala in kaj je videla, ona pa ni ničesar povedala. Prepričani so bili, da je imela napad norosti.  Kmalu zatem je nepričakovano pustila službo. »Ne bom povedala, zakaj odhajam, vendar ne morem več ostati,« je bila skrivnostna. Pobrala je svoje stvari in odšla. Odločena je bila slediti glasu, ki jo je že od malih nog vabil k popolnejšemu življenju.

argaiv1958

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information