natisni
PDF

5. dan JEZUS SKRBI, TUDI KADAR SE ZDI, DA GRE VSE NAROBE

  Helena je v sebi že dolgo časa čutila klic k posvečenemu življenju. Končno je zbrala pogum in sprejela povabilo. Po Jezusovem naročilu je odšla v Varšavo. Obljubil ji je, da bo lahko tam vstopila v samostan. Bila je navdušena. Čutila je, da je na pravi poti in da je Jezus njen spremljevalec. Pomagal ji je, da je našla stanovanje in dobre ljudi, ki so zanjo skrbeli. Vse je uredil. Sedaj mora le še potrkati na samostanska vrata in njena najgloblja hrepenenja bodo izpolnjena.
    A ni šlo tako zlahka. V Varšavi je bilo veliko samostanov. Helena je hodila od vrat do vrat, a povsod so jo zavrnili. Bila je brez denarja, brez izobrazbe, brez družine, sama v velikem mestu. Izgledalo je, da bi rada vstopila samo zato, da bi bila preskrbljena in na varnem. Zato je nikjer niso sprejeli. Njeno začetno navdušenje je pričelo hitro upadati. Tudi Jezusa ni več čutila tako živo ob sebi. Prevzel jo je strah. Kaj pa, če si je njegov klic le domišljala? »Takoj se odpelji v Varšavo. Tam boš vstopila v samostan,« so bile njegove besede. Ubogala je in sedaj je tukaj. Zakaj je potem ne sprejmejo? Jezus, ki je prej tako očitno skrbel zanjo, pa je sedaj popolnoma tiho. Z bolečino v srcu ga je prosila: »Pomagaj mi, ne puščaj me same.«
    Po dolgem iskanju je končno potrkala tudi na vrata Kongregacije Božje matere usmiljenja. Poslanstvo te skupnosti je bilo prevzgajanje problematičnih deklet z roba družbe. Med njimi so bile prostitutke, obsojenke in dekleta, ki so jih zaradi prekrškov izključili s šole. Sestre so jih vzgajale, šolale in učile raznih poklicev. Njihova kongregacija je bila ena redkih, ki je v svoje vrste sprejemala tudi dekleta iz nižjih družbenih slojev. Sestre so se delile na dva ločena kora. Izobražene sestre prvega kora so skrbele za vzgojo in izobraževanje gojenk. Sestre drugega kora, kamor so smela vstopiti tudi neizobražena dekleta, pa so bile zadolžene za delo v kuhinji, pralnici in na vrtu. Tukaj bi se lahko našlo mesto za Heleno. A najprej se je o njej morala prepričati mati prednica. Ta se je čez mnogo let takole spominjala svojega prvega srečanja s Heleno: »Dekle ni bilo nič posebnega. Ni bila več rosno mlada, bolj krhke postave, služkinja in kuharica po poklicu, brez dote ... Ni se mi zdela primerna za k nam in sem jo že nameravala odsloviti, nato pa sem pomislila, da bi se spodobilo postaviti ji vsaj nekaj vljudnostnih vprašanj. Med razgovorom na štiri oči pa sem ugotovila, da je kandidatka zelo zanimiva. Imela je prijeten nasmeh in simpatičen izraz na obrazu. Bila je zelo preprosta, iskrena in preudarna v izbiri besed.«
Po kratkem pogovoru je prednica naročila Heleni: »Pojdi sedaj v našo kapelo in vprašaj hišnega Gospodarja, ali te sprejme.« Takoj je razumela, da govori o Jezusu. Pohitela je  v kapelo, kjer je zaslišala te besede: »Sprejmem te, v mojem Srcu si.« Z velikim veseljem se je vrnila k prednici. »No, te je Gospodar sprejel?« jo je ta vprašala. »Da,« je odgovorila Helena. »Če te je sprejel Gospodar, te sprejmem tudi jaz,« je zaključila prednica. Helena je bila presrečna. V njeno srce se je vrnila gotovost, da jo Jezus spremlja in skrbi zanjo.
Helena kljub naklonjenosti prednice ni mogla še kar takoj vstopiti, saj ni imela denarja, da bi plačala nujni prispevek. Prednica ji je predlagala, naj si vsaj za nekaj časa poišče službo, zaslužen denar pa pošilja samostanu v hrambo. Tako je minilo še leto dni, preden se je izpolnila Jezusova obljuba.

argaiv1061

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information