natisni
PDF

1. GOSPA SVETA PRI CELOVCU

Zibka se ziblje sem in tja. V njej leži dete. To dete je krščanstvo. Zibka, kjer so ga zibali, se nahaja dve uri severno od Celovca na mali višini in nosi obliko cerkve z dvema zvonikoma. Ja, to bi lahko rekli za cerkev Gospe Svete pri Celovcu: da je zibelka krščanstva. Tod so bili namreč nekdaj poganski Huni in šele na razvalinah njihovih zgradb je kasneje zrasla cerkev. Najlepše je tod krščanstvo zibal škof Modest, ki je bil koroški apostol in je skrbel, da je vera rasla po vsej deželi; pokopan je pod glavnim oltarjem. 

argaiv1753

Podoba v tem oltarju se je znašla tu na nenavaden način: pripotovala je v Beljak z dvema popotnikoma, ki jima je bilo v sanjah naročeno, naj jo neseta v Gospo Sveto. Ker za slednjo nista vedela, kje se nahaja, se nista zmenila za naročilo in sta nameravala kar naprej v Italijo. Konja, ki sta vlekla njuno kočijo, pa nikakor nista hotela naprej. Možema ni preostalo drugega, kot da sta vprašala po tem svetišču in podobo prepeljala tja. Ko sta jo pustila tam, sta šla konja lahkotno naprej, podoba Marije z nekoliko postrani nagnjeno glavo pa je pomenila najnežnejšo roko za vzgojo krščanstva.

Zibanje pa ni vedno potekalo enakomerno: Turki so poskrbeli, da je zibelko vrglo povsem iz ritma, Madžarom pa jo je uspelo skoraj prevrniti. Zgodilo se je tako, da so si v strahu pred njimi ljudje v tej cerkvi poiskali zavetje. Tako je postala prava vaba za sovražnika: kamnite krogle so letele vanjo, da se je iz njene notranjosti slišal jok njenih otrok, vernikov, ki so od strahu točili solze. Župnik jih je opogumljal, naj ostanejo močni in naj zaupajo v Materino pomoč. Madžari pa se nikakor niso hoteli vdati in kamenje je letelo skozi okna tako silovito, da je marsikomu grozila smrtna nevarnost. Treba je bilo na nek način ukrepati in to je župnik storil tako, da se je povzpel na zvonik in od tam kot z opazovalnice gledal, kaj se dogaja zunaj. Ljudi v cerkvi je opozarjal, skozi katero okno bo priletela nevarnost in kje naj se branijo. V bran pa so se postavili tako, da so ne le moški, ampak tudi ženske metale kamenje, tekoče apno in vrelo vodo skozi okna sovražnikom na glavo. Fronta zunaj je bila povsem razdivjana in župnikov pogled na takšno bojno polje v bližini tako velikega svetišča je bil ves zgrožen. Glas mu je pohajal in na čase hripavo pojenjal, ko je sporočal ljudem pod seboj, kam naj se obrnejo in kje naj si poiščejo zavetje. Prestrašena množica pa se je ravnala povsem po njegovih ukazih in moral je ostati močan, dokler najhujše ni bilo mimo. Mislil je na Marijino milo podobo, na njen nasmejan obraz, nagnjen nekoliko postrani, kot bi ga hotel bodriti; z nasmeha blažene Device je sijala milina, ki je odvračala misel od najmanjše sovražnosti. Mariji je bila ta izkušnja dobro poznana, saj je tudi sama morala bežati pred sovražnikom iz Betlehema, za povrh še z majhnim otrokom v naročju, da bi Boga na zemlji obvarovala nevarnosti. Župnik v zvoniku je v mislih tolažil Marijino podobo, da ji ne bo hudega, čeprav je s tem v bistvu tolažil sebe. Glavno pa je bilo, da je tolažba pomagala in da je tako lahko trezno razmišljal in po svojih najboljših močeh varoval svojo čredo, skrito v cerkvi, in klical svoje ovce po imenu, da so se lahko branile pred neustrašnimi madžarskimi volkovi. Ti so morali nazadnje priznati svojo nemoč, se umakniti od Gospe Svete in si izbrati drugo tarčo za svoj napad.

Zvonik je bil torej tisti, ki je ljudem nekako pomagal do rešitve. Zvon v njem je največji na vsem Koroškem, saj tehta kar 6700 kg. Nosi spomin na zmago kristjanov proti Turkom na Dunaju, saj je bil prav ob tem dogodku prepeljan sem, na Koroško. Njegov mogočni glas Fis poje tej zibki najlepšo uspavanko, glas njegovih bronastih glasilk pa se razširja daleč naokrog in slovesno oznanja, da je krščanstvo zdaj dokončno rojeno. Razgled ima dober nad prijateljem in sovražnikom, tako da z vetrom lahko tudi v daljne kraje sporoči, da cerkev kljub kamnitim kroglam še stoji. Njegov odmev je povabilo k molitvi angelovega češčenja, in ko se njegov zvok razširja skozi okna zvonika, akustika neba še podeseterja njegovo veselo oznanilo.


NALOGA: (Gospa Sveta): Ko bom šel iz cerkve, si bom natančno ogledal njen zvonik in ga po spominu doma narisal v svoj zvezek. Škoda, da se ne da narisati tudi njegovega zvoka.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information