natisni
PDF

2. BARBANA PRI OGLEJU

Za devetimi gorami in devetimi vodami sta nekoč živela mož in žena. Možu je bilo ime Adam, ženi pa Eva. Da pa ne bomo ostali znotraj pravljice, se vprašajmo: Kaj pa se je zgodilo prej, preden se je vzdignilo devet gorá in preden je zašumelo devet vodá? Prej je Bog ustvaril nebo in zemljo. V knjigi vseh knjig, v Svetem pismu, ki je krščanska sveta Beseda, po kateri je vse nastalo in brez katere ni nastalo nič, kar je nastalega, lahko poiščemo odgovor na zastavljeno vprašanje. Bog je že prvi dan rekel: »Bodi svetloba!« in po Besedi ustvaril svet.

argaiv1958

Ja, v starodavne dni se vračamo, na prve strani krščanske svete knjige, v Staro zavezo, v katero je ukoreninjena krščanska kultura. To pa zato, ker gremo na izlet v bližino starodavnega mesta Oglej. Danes je že skoraj pozabljeno, nekdaj pa je bilo središče krščanstva. Takrat se je imenovalo Akvileja in je bilo sedež škofije, ki je obsegala velikansko območje, na katerem so ležali tudi naši kraji. Tako ni nič čudnega, da so prav od tod prišli k nam prvi oznanjevalci evangelija, Besede, po kateri je vse nastalo. Beseda je posvetila tudi med pogane, ki niso poznali Kristusovega veselega oznanila, temveč so živeli brez iskanja smisla. Njihovo življenje se je odvijalo v enakomernem menjavanju letnih časov in na njihovih ustnicah so bila doma imena starodavnih bogov: Žive, boginje življenja, pozimi Morane, boginje zime in smrti, spomladi Vesne, ob grmenju Peruna, podnevi belega, ponoči črnega boga. Potem pa jih je doletela Beseda, po kateri je bil en Bog za dan in noč, en Bog za vse, kar je obstajalo v naravi in se je vrtelo v ustaljenem krogu. Ta Beseda je osmislila njihove ciklične korake in edini Bog je dejal: »Jaz sem ljubosumen Bog.« Naredil nas je po svoji podobi kot enovite, celostne osebe, ki hkrati ne morejo več služiti bogovom.

Takšna beseda je prišla med nas iz Ogleja. Če gremo iz tega mesta po lagunastih plitvinah, dosežemo otok Barbana in na njem Marijino svetišče. Ime Barbana nosi zaradi prvega prednika opata tamkajšnjega benediktinskega samostana, Barbanusa. To svetišče je prijazna svetla stavba z eno ladjo in z ravnim stropom; nikogar ni, ki bi tu motil vernika pri molitvi, le kakšen val tu pa tam zareže v tišino, ko udari ob obrežje. Tu radi molijo k Mariji, ki prelepa stoji na oltarju, predvsem mornarji in ribiči ter jo prosijo varstva v viharjih na morju. Ta prošnja ni kar tako, kajti Marijina podoba v tej cerkvi ve, kaj so valovi. Davno nazaj je namreč na tem otoku prišlo do tako hudega naliva z viharjem, da se je morska gladina močno dvignila in preplavila ves otok; kopno je povsem izginilo v slani vodi in kakor pri vesoljnem potopu je bilo okrog in okrog sámo morje. Ljudi je poleg vode preplavila še panika in pred objemom valov so bežali v objem čolnov. Ko so tako z njimi pluli po poplavljenem otoku, so na površini vode zagledali plavajočo Marijino podobo. Začudeni so se ji približali, jo dvignili k sebi na čoln in ji izkazali vso čast. Ko je morje odteklo in se je zopet pojavil otok sredi vode, so zgradili kapelo in vanjo postavili Marijino podobo, h kateri zdaj nosijo darove in hodijo delat obljube romarji iz številnih držav. Kapelo so kasneje nadomestili s cerkvijo in tako je na otoku nastalo današnje romarsko svetišče. Mila Devica na oltarju gleda z vedrim očesom, na njenih nogah pa leži Jezus in se zaupljivo drži materinih kolen. Z gradnjo kapelice so prebivalci otoka nemara želeli z Bogom skleniti nekakšno zavezo v strahu pred neustavljivimi vodami, prav kakor je zavezo v davnih dneh Gospod sklenil z Noetom, le da mu je v znamenje narisal mavrico na nebo.

S premnogimi motivi iz Stare zaveze se srečujemo vsak dan in z neštetimi imeni iz čisto prvih svetopisemskih zgodb je prepleteno naše življenje. Vse od greha Adama in Eve, umora, ki ga je zagrešil Kajn, sanj, ki jih je sanjal egiptovski Jožef pa do Abrahama, ki mu je Bog v poznih letih poklonil potomca ter silno namnožil njegov rod ter Mojzesa in desetih božjih zapovedi, ki jih še po toliko letih lahko jemljemo kot osnovo za pravila življenja v naši družbi. Zgodba Stare zaveze sega v sam nastanek vsega, kar se je zgodilo že davno nazaj, pred vesoljni potop, pred silen naliv na otoku Barbana, v sam nastanek opisanega svetišča. Sega še dlje nazaj, kot lahko seže beseda nekoč, pred nastanek devetih gorá in devetih vodá, s katerimi se začenjajo pravljične zgodbe. Začenjajo se na takšen način, končujejo pa približno tako: in potem sta se poročila in srečno živela do konca svojih dni. Če končamo v stilu poroke in nevest, zaključimo tole zgodbo z enim zadnjih stavkov Svetega pisma: »In Duh in nevesta pravita: 'Pridi!'« Pomenljiv stavek za vse ljudstvo Nove zaveze.


NALOGA: Vzel bom v roke Sveto pismo, si izbral iz njega en dogodek in ga narisal.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information