natisni
PDF

3. PETROVČE

Savinjska dolina je prostrana dolina. V tej dolini blizu Celja pravijo prebivalci: »Tukaj pa prebiva 'Naša ljuba Gospa v Petrovčah'.« Petrovška cerkev je imenitno bivališče za táko Gospo: še preden romar vstopi v cerkev, ga zunaj pozdravijo petrovški križi, veliki kipi iz peščenjaka. Baročno pročelje počasti gosta na zelo veličasten način.

argaiv1958

Zgodba, povezana z začetki tega romarskega kraja, pa je zares nenavadna. Snov črpa iz ljudske pesnitve, ki govori o baronu Francu. Ta je tako zelo ljubil Devico Marijo, da ji je obljubil svoje devištvo v življenju in se tako na nekoliko nenavaden način zaročil z njo. V znak zaobljube je šel v petrovško cerkev h glavnemu oltarju, kjer kraljuje »nasmejana Marija«, kot radi pravijo za to smejočo se umetnino. Marijin obraz je tu res upodobljen tako, da se z njenimi ustnicami igra nek iskriv nasmešek, ki vernika vabi k sebi in mu nekako ne pusti, da bi ji tu obrnil hrbet ter šel svojim željam naproti. To se je zgodilo tudi z baronom Francem. Ves ponižen je prišel pred njen nasmejan obraz, pred njeno jasno oko in v optimizem zavihane ustnice. Na njeno desnico, ki se steguje z oltarja, je nataknil prstan v znak svoje zvestobe, ki ji jo je obljubil v tem življenju. S tem se je med njima sklenila neka nezapisana zaobljuba. To zaroko je Franc z veselim srcem na véliko proslavljal s prijatelji. Pripravil je gostijo in povabljenci so se veseli vrteli po plesišču. Tudi dobrot ni manjkalo – prav nasprotno:  noge miz so se šibile pod težo dišečih jedi in sladke pijače. Sredi plesa in veselega rajanja pa nihče ni pomislil na nevarnosti tedanjega časa; zgodilo pa se je nekaj strašnega: napadli so jih Turki! Turško kraljestvo je bilo takrat na višku in vojaki so bili izjemno dobro organizirani in opremljeni. Nič hudega sluteči gostje so se razbežali na vse strani kot zbegana čreda pred krvoločnim volkom. Nekaj njenih ovac je padlo; Turek ni bil prijeten volk, še toliko manj, če napad ni bil pričakovan. Mrtvi so obležali, precej je bilo tudi ranjenih. Baron Franc je utrpel hude poškodbe, in ker je bil on slavnostni gostitelj, so ga Turki prijeli. Ranjen je ležal v njihovem šotoru in trepetal pred sleherno turško postavo, ki je vstopila.


Nekoč se je znašlo pri njem lepo turško dekle. To je bila edina oseba, ki je ranjenemu ujetniku namenila tople besede. Še preden se je prebudil iz omedlevice, je nad njim molila k svojemu bogu Alahu. Potem je vsak dan prihajala k njemu, mu umivala rane, pri tem pa so njeni temni gosti lasje padali nanje in ga žgečkali s svojimi konicami. Iz dneva v dan se je njegovo stanje boljšalo. Bolečine skorajda ni več čutil in velike dekletove oči so ga gledale z vso skrbnostjo, pa tudi s temperamentnim turškim šarmom. Kmalu sta spregovorila nekaj besed in potem sta se vedno več pogovarjala. Lepo turško deklico je navdušilo Francovo pripovedovanje o njegovem Bogu. Všeč ji je bila Jezusova milost in njegov poseben odnos do grešnikov. Spoznala je, da so kristjani priče ljubezni in veselega oznanila, ljudje s posebnim nasmehom na obrazu. Franc pa si je moral priznati, da se je zaljubil v mehke lase in velike iskrive oči turškega dekleta. Dalo se je celó krstiti, kar je bilo Francu silno všeč, čeprav ga je nekaj motilo na njenem zapeljivem turškem nasmešku. Kljub temu si ni mogel kaj, da svoje rešiteljice ne bi zasnubil in odpeljal v Petrovče. Z nekoliko nelagodnim občutkom v sebi je šel v petrovško cerkev do oltarja k »nasmejani Mariji«. Iztegnil je roko, da bi z njene desnice vzel prstan, ki ji ga je nataknil v znak svoje zaobljube, ter ga dal turški deklici. Marija pa je prst ukrivila, da je Franc od groze omedlel, prstan pa je ostal na njeni desni roki. Ko je baron prišel k sebi, se je dobro zavedel, kaj je obljubil Devici Mariji, in zdaj mu je bilo kristalno jasno, kaj ga je motilo na smehljaju turškega dekleta. Imelo je prekrasen nasmeh, ni pa bil to smehljaj, ki ga je nosila »Naša ljuba Gospa v Petrovčah«. Odločil se je, da bo ostal zvest Mariji, se odpovedal nevesti in ostal sam do pozne starosti, dokler ni legel v grob s svojo zvestobo petrovški Gospe.


Ta je s svojim nasmehom ostala v cerkvi, ki je s svojimi freskami prava vaška umetniška galerija. Kdor si jo pride ogledat, je deležen posebnega nasmeha z obraza »nasmejane Marije«. V njene navzgor zaokrožene ustnice sta se ujela veselje in ljubezen, ki ju oznanja kot dekla Najvišjega. Za vse, ki so ji iskreno zvesti in se ji zaobljubijo na svoj, sebi lasten način, je njenega nasmeha dovolj. Nikomur ne brani, naj pride in se smeji skupaj z njo.  

 


NALOGA (Petrovče): Nasmehnil se bom prvim prestrašenim očem, ki jih bom srečal. V tem nasmehu bom pokazal ljubezen in veselje, ker služim Bogu.

 

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information