natisni
PDF

5. NAŠA GOSPA NA STEBRU V ZARAGOZI

Štiri strani neba so kot štirje veliki kazalci: severni kaže tja, kjer je zmeraj led in mraz, južni se obrača v kraje, kjer je vedno toplo, vzhodni čaka na prve jutranje žarke, zahodni pa lovi zadnje izmed njih. V Španiji, v mestu Zaragoza, stoji veličastna cerkev, ki ima s temi kazalci res nekaj opraviti. Blizu teče reka Ebro, tako da k cerkvi vodi most, ki ga podpirajo debeli stebri, da ne pade v vodo.

argaiv1933

Romar, ki pride tja, stopa po njem kot po mostu svojega življenja. Znajde se pred krasno stavbo z osmimi kupolami in dvema zvonikoma. Če je nekoliko bolj pozoren, stavba v njem vzbudi zaupanje. Najprej na obeh straneh vrat opazi siromake, ki nastavljajo dlan, da bi vanjo padlo kaj kovinskega ali papirnatega. Ko pokuka noter, opazi, da pravzaprav gleda v dve cerkvi in ne samo v eno. Med seboj pa sta lepo sklenjeni, da se te dvojnosti od zunaj sploh ne opazi. Seveda sta notri potem dva glavna oltarja, kot se za dve Božji hiši spodobi. Tu pridemo do strani neba: prvi oltar namreč gleda na vzhod, drugi na zahod. Med njima bi si lahko simbolično omislili most kot svet, skozi katerega gre naše življenje. Če začnemo pri vzhodnem oltarju, kakor se tudi dan začne z vzhodom, na njem zagledamo Devico Marijo z Jezusom v naročju. Stoji na meter in pol visokem marmornatem stebru. Oblečena je v dragoceno obleko, ki jo ob večjih praznikih celó zamenjajo, tako da je za praznik tudi Marija preoblečena, kakor so v prazničnih oblačilih verniki. Zakaj stoji na stebru? Kakor pravi legenda, je Devico videl stati takó sv. Jakob. On je bil namreč apostol Španije in je ob bregovih reke Ebro ter po Franciji oznanjal evangelij. Ta svetnik naj bi bil torej glavni krivec, da je nebeška Mati v vzhodnem oltarju cerkve v Zaragozi postavljena na steber. Ob strani oltarja je celo odprtina, da se lahko romarji s poljubom dotaknejo stebra in tako počastijo nebeško Mater. Takšen je vzhodni oltar; drugače je na zahodu. Če tam zahaja sonce, tam dan ugaša, gre h koncu. Zahodni oltar predstavlja konec Marijine pot, to je dan, ko jo je Bog v nebesih kronal kot Kraljico nebes in zemlje. Nad tem oltarjem se razteza zgodba Marijinega vnebovzetja. Spodaj stojijo apostoli, ki gledajo gor. Njihove oči so uprte v višino k Mariji v nebeški slavi. Poleg nje sta Bog Oče in Bog Sin. Na glavo ji polagata krono, okrog in okrog pa se razširjajo krogi nebeških angelov. Celotna podoba Marijinega vnebovzetja je narejena iz belega kararskega marmorja in vsepovsod je tudi pozlačena. »Naša Gospa na stebru v Zaragozi,« kot ji radi pravijo prebivalci tega španskega mesta, torej biva v kar dveh hišah naenkrat. Slava romarskega kraja pa odmeva po svetu predvsem zaradi vzhodnega oltarja. Marija je tam na stebru bliže nebu in soncu, saj je dvignjena od tal. To romarja navda z nekakšno majhnostjo in ponižnostjo, kar je najbrž občutil tudi apostol Jakob, ko je v videnju gledal nebeško Devico v tem nekoliko dvignjenem položaju. Mogoče ga je Bog hotel s tem na kaj spomniti. Ljudje smo namreč veliki in pogumni le v človeških stvareh, v tem, kar smo oblikovali sami in kar dobro poznamo. Če pa se srečamo z rečmi, ki so izven dosega našega obvladovanja in zmogljivosti, hitro postanemo majhni, ranljivi in nemočni. Kaj takega so npr. dogodki, kot so srečanje s smrtjo, naravne nesreče ali ljudje, ki so se znašli v kakšni odvisnosti, tako da jim nikakor ne znamo pomagati. Takrat naše življenje niti malo ni podobno mogočnemu mostu, ki vodi do cerkve v Zaragozi. Manjkajo mu veliki, debeli stebri. Mi smo majavi, človeški in rabimo stebre, da ne pade vse v vodo. Zaradi tega je preudarno posnemati moža, ki je zidal svojo hišo na skali.

Jakobu je bila Marija steber k Bogu, ki je Resnica in Luč, kot je tu vzhodni oltar obrnjen proti soncu in njegovi luči. Tistemu, ki zaupa temeljem, je laže graditi velike reči, ker ve, da nikoli ne bo ostal čisto brez vsega; vsaj temelji bodo vedno ostali. Takšne stebre potrebuje naš most in takšnega nam nudi »Naša Gospa na stebru v Zaragozi«. Ona je bila človek, kot vsakdo od nas, zato pozna človeško šibkost. Ve, da nismo mi tisti, ki na štirih velikih kazalcih kot na stebrih držimo nebo, da ne pade dol.


NALOGA (Zaragoza): Danes bom v zvezek narisal most z velikimi stebri, na eni strani sončni vzhod, na drugi zahod, vmes pa na most napisal stvari, ki se jih bom lotil jutrišnji dan. Zvečer bom zmolil očenaš, da jih bom opravil dobro, in to bo moj steber, ki bo držal pokonci jutrišnji dan.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information