natisni
PDF

6. SVETA MARIJA Z LESTVICO V MESINI

Že ob sami misli na otok Sicilija, majhen trikotnik pod podplatom italijanskega škornja, lahko začnemo pripovedovati pravljico o čudoviti deželi oljk, mandljev, lovorov, oleandrov in drugega južnega drevja. Pravljici o soncu in mili zemlji pa stoji nasproti črna kronika žrtev potresov in skozi zgodovino tudi kuge. Na tem malem trikotnem kosu zemlje v mestu Mesina se nahaja cerkev z imenom »Sveta Marija z lestvico«. Pravzaprav gre za benediktinsko cerkev, ki jo je v romarsko svetišče povzdignil prav Marijin kip; ta drži v levi roki Jezusa, v desni pa lojtrco. Zgodba sega v davnino in je precej nenavadna.

argaiv1753

Začenja se v pristanišču, ki je za otok zagotovo največje stičišče s svetom. V pristanišče v Mesini so prihajale in odhajale ladje z vsega sveta: dovažale so vse, kar so potrebovali prebivalci otoka, in odvažale, kar so želeli prodati na celinah po svetu. Nekega dne je prispela v to pristanišče bogato naložena ladja iz Sirije. Kaj vse je bilo na njej! To je bila prava paša za oči otrok, ki so se igrali tod blizu, pa tudi odraslo oko je imelo kaj videti na njej. Kdorkoli je prišel malo bliže, je z radovednostjo opazoval mornarje, ki so zlagali velike pisane zaboje z nje. Ko je bilo vse blago na kopnem, so hoteli odpluti naprej, a ladja se nikakor ni hotela odtrgati od otoka. Mornarji so se na vse kriplje trudili, da bi jo spravili od brega, a držala se ga je kot magnet z neznano in nerazložljivo silo. Tuhtali so vse mogoče: zadnja stvar, ki jim je prišla na misel, je bilo spoznanje, da imajo na ladji vendarle še en kos blaga, ki pa ga niso izkrcali, kajti namenjen je bil naprej v Neapelj. To je bila Marijina podoba, ki so jo dobili v Siriji. Šli so k mesinskemu škofu, da bi mu izročili to podobo, če bi ladja potem slučajno le šla naprej. Škof se je podobe silno razveselil; sam je šel ponjo na ladjo in jo slovesno nesel v mesto. Ladja pa se je, osvobojena še zadnjega tovora, zdela neskončno lažja in je brez pretiranega napora mornarjev lahkotno zdrsela po slani morski površini.

Marijino romanje v mesto se je izkazalo za pravi mesinski shod, saj so ljudje škofu sledili v velikem številu. Podoba pa je postajala čudno težka, da jo je škof komaj obvladoval s svojimi močmi. Njegove roke so vse bolj omahovale, saj Marija ni hotela premagovati razdalje v ritmu njegovih korakov. Nazadnje je moralo škofu priskočiti na pomoč nekaj čvrstih moških rok, a podoba je postala pretežka in naposled so jo morali odložiti na tla. Potem so si belili glave, kaj naj storijo. Odgovor so poiskali v Svetem pismu. Odločili so se, da bodo naredili tako, kot so v davnih časih ravnali Izraelci s skrinjo zaveze: v voz bodo vpregli dva vola in jima pustili, da bosta podobo, ki jo bodo poprej vzdignili na voz, vodila, kamor se bo pač njima zahotelo. Tako so tudi storili. Pognali so oba vola, a nihče jima ni odmeril smeri, v katero naj bi šla. Živali sta vzeli pot pod noge in njuni parklji so lahkotno udarjali ob tlak. Skoraj tako lahkotno, kot je odplula tovora osvobojena sirska ladja. Ljudje so – vključno s škofom – stopali za njima, da je vsa procesija izgledala prav zanimivo, dokler se nista konja na lepem ustavila pred cerkvijo sv. Benedikta. Škof si je kar nekoliko oddahnil: zdaj je vsaj vedel, kam z Marijino podobo.

Táko je bilo prvo romanje k »Sveti Mariji z lestvico« v Mesino. Nemalo kolen je klečalo pred njo, saj je bilo mesto velikokrat na hudi preizkušnji: nekoč se je kuga tako močno razširila, da je na pokopališčih zmanjkalo prostora in so kopali kar skupne jame, v katere so metali z apnom potresena trupla. Kugo so nasledili hudi potresi, a tudi njim ni uspelo uničiti mesta Mesina. »Marija z lestvico« pa je v stiskah dostikrat romala skozi njegove ulice. Njena podoba ni bila nič več tako težka in ob molitvi rožnega venca so z njo šli v procesiji po vseh mesinskih ulicah. Na Sicilijo je resda prišla na nekoliko nenavaden način – saj sploh ni hotela z nje! Tudi voditi se ni pustila po njenih ulicah – sama je izbrala svoje bivališče. Z lestvico, ki jo ima v desni roki, je tu imela dosti dela, da je prek nje prenašala številne težke prošnje otočanov k Očetu, prav kakor je bila tudi sama pretovorjena z ladje. Sicer ima lestev lahko veliko simbolno razsežnost, a nekaj je gotovo: nihče je (kot Marijine podobe) ne more nastaviti sam, lahko pa po njej pleza. Tudi skrinje zaveze ni nosila človeška roka. Kadar molimo litanije Matere Božje, v njih vzklikamo tudi: »Skrinja zaveze, prosi za nas!« Marija, ki je skrinja zaveze, je tudi lestev k Bogu.


NALOGA (Sv. Marija z lestvico v Mesini):

Narisal bom lestev in na vsako njeno letvico napisal eno prošnjo k Bogu.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information