natisni
PDF

7. PTUJSKA GORA

Tam, kjer se ravnina Dravskega polja prične dvigati navkreber, tam na haloških hribih na brajdi zori grozdje v vino. Če greš še malo više, prideš k cerkvi na Ptujsko goro in tam je doma Devica Marija. Ob lepem vremenu lahko pomežikne skoraj polovici Štajerske; tako dober razgled je z njenega »dvorišča«.

argaiv1958

Zgodba o nastanku tega romarskega kraja pa je povezana tudi z bolečino. Govori o bogatem grofu z Vurberka, ki je imel enega samega otroka. To je bila slepa hčerka, ki kljub vsemu denarju ni mogla videti ne lastnega bogastva ne sonca, ki se je bleščalo na njem. Zaradi tega je bila neprestano žalostna in pogosto se je obračala k Mariji, da bi ta pri Bogu izprosila vid za njene oči. Življenje v temí je bilo zelo nesrečno in tudi starša sta čutila njeno bolečino. Tudi onadva sta proseče molila k Mariji, da bi prinesla svetlobo v hišo, v kateri je že dolgo vladala temà. Nekoč so skupaj sedli k molitvi in še močneje prosili Marijo, naj se usmili slepega otroka.

Ko so tako molili, so med seboj čutili toplino, kot bi bili vsi skupaj zaviti v topel plašč. Sredi molitve je deklica nenadoma široko razprla zenice in zaklicala: »Luč! Luč vidim! K luči hočem! Peljite me k luči!« Njene oči so vse bolj jasno zaznavale obris sveta pred seboj in nenadoma so bile popolnoma zdrave. Njeni starši se niso mogli načuditi temu, kar se je zgodilo, in bili so naravnost presrečni. Deklici pa to ni zadostovalo; hotela je k luči, ki jo je zagledala sredi molitve, še preden je videla preostali svet. Nič je ni moglo ustaviti, da ne bi prišla do nje. Starša je nista mogla odvrniti od tega in tako so šli v smeri, iz katere je v njeno oko prišla luč. Medtem ko so hodili v to smer, so se morali povzpeti na Ptujsko goro, kjer je stal križ. Ko so prispeli na vrh, je deklica pokazala na križ in dejala: »Tu sem videla luč.« Hvaležni oče je imel dovolj denarja in je dal tod postaviti cerkev v zahvalo za hčerkine zdrave oči. To je bilo prvo romanje k Mariji na Ptujsko goro in tako je tam gori nastala cerkev.

Zgodovinske listine o njej ne povedo dosti, zato pa je toliko bolj zgovorna bogata gotska in baročna arhitektura. Ta vsekakor priča, da gre za plemiško ustanovo. Cerkev je delo ptujskih grofov, tem pa so na pomoč priskočili še celjski. Ozdravela deklica s celjskega Vurberka se je namreč kasneje poročila s ptujskim grofom Bernardom in tako sta obe plemiški rodbini z združenimi močmi na Ptujski gori postavili cerkev. Od vse bogate opreme pa najbolj pritegne kiparsko delo Avguština Stegenška iz 15. stoletja. Gre za Marijo zaščitnico z Jezusom v naročju in z velikim plaščem. Tako zelo velik je, da si je pod njim izborilo prostor osemdeset ljudi. To so različni ljudje: moški in ženske, revni in bogati, cesar, kardinal, preprosti ljudje, kronane glave in vojaki. Prav vsi klečijo: naj bo koleno žensko ali moško, revno ali bogato – vsako se je uklonilo pred njenim veličastvom. Vsi – ne glede na denar ali ugled – so prihiteli pod njeno varstvo, saj je vse zeblo brez njenega plašča, kot zebe vsakega človeka. Ta mozaik je umetnina evropskega pomena, kajti Avguštin je na ljudi pod Marijinim plaščem začrtal resnične poteze: čisto pod njeno desnico klečita žena s celjskim grbom in mož s ptujskim sidrom. To sta deklica z Vurberka in njen mož, ptujski knez Bernard. Zakonske pare in družine tako Marija še posebej varuje, saj so celica sleherne družbe, da ta lahko diha in živi. Pred njima je mogoče prepoznati še nemškega cesarja Ruperta, pod Marijino levico pa si je priboril mesto hrvaško-ogrski kralj Sigismund Luksemburški. Razpoznavni so tudi obrazi celjskih grofov Hermana II. in Friderika II. ter benediktinskega meniha Štefana Maconeja. Vsi ti ljudje z imenitno zvenečimi imeni so se zrinili čisto spredaj k Mariji. Zadaj pa se pod plašč skrivajo neznani obrazi preprostih ljudi, ki so tudi prišli iskat luč, a ne morejo naprej, ker je takšna gneča. Marija pa točno ve, kdo hlini svojo pobožnost. V onostranstvu bo krona odpadla in ne bo štelo, kdo je klečal pri najlepšem gumbu njenega plašča. Tisti s kronami na glavi bi nemara morali še bolj trepetati pred poslednjo sodbo, saj jim je Bog na zemlji zaupal toliko večjo odgovornost – cesarju, kar je cesarjevega.

Vsak pač igra svojo vlogo pod Marijinim plaščem. Skozi zgodovino so tod na Ptujski gori različne roke odigrale različne vloge: Turki s svojimi vpadi te cerkve sploh niso našli, kot bi jo Marija skrila s svojim plaščem; v času reformacije je prišla v protestantske roke, kasneje so pod plašč zašli jezuiti, po vojni pa so za cerkev prišli hudi časi zaradi komunistične oblasti. Ob pogledu na takšno umetnino, kot je Marija zaščitnica s plaščem, pa je mogoče popolnoma pozabiti na čas. V mozaiku osemdesetih glav se skrivajo vsi ljudje vseh časov in pod plaščem so pravzaprav vsi eno. Za vsake prestrašene oči – tudi za tiste, ki se skrivajo čisto zadaj – je tam njen blag pogled, ki pravi: »Ne boj se, ne bo te zeblo!« Tak pogled gleda s Ptujske gore kot luč, ki se ne more skriti.


NALOGA (Ptujska Gora):

Ob sveči bomo doma skupaj zmolili večerno molitev, da bomo čutili medsebojno toplino, kot bi bili vsi oviti v topel plašč.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information