natisni
PDF

8. V LURDU

Nemara bi bilo škoda začeti to čudovito zgodbo o milosti z matematičnimi liki in telesi, kot so krogi in kvadri. A to so beli krogi in beli kvadri, ki so tako lepi, da nikakor ne more biti narobe, če človek govori o njih. Sestavljajo namreč prekrasne zgradbe ob Pirenejih v Lurdu, v naročju masabejskih skal. Tu leži petnajst kapelic kot petnajst skrivnosti rožnega venca, višja srednja cerkev iz skalovja in veličastna bazilika z vitkim belim zvonikom. Njen glavni oltar se nahaja natančno nad votlino, v kateri se je prikazovala Marija in kjer je izviral zdravilni studenec.

argaiv1958

Nastanek tega romarskega kraja opisujejo Marijine besede, izrečene deklici Bernardki: »Povej duhovnikom, naj sezidajo tukaj kapelo in ljudje naj v procesijah prihajajo na ta kraj.« Te besede so bile torej navdih za bele kvadre, lahko rečemo nebeški navdih. Marijino naročilo je bilo izvršeno v vsej polnosti. Ne samo, da so tod tri veličastne cerkve, tudi zastave z vsega sveta so prinesle sem procesije ljudi, ki prihajajo sem z vsega sveta. Bernardka pa ni bila edina posrednica med nebom in lurško zemljo; tudi na druge ljudi je Marija izlila svojo milost.

Bilo je na binkoštni dan, ko sta proti cerkvi v Lurdu stopali z roko v roki stara romarica – dobrohotna babica in slepa deklica – njena mala vnukinja. Že od daleč se je videlo, da sta revni in povsem omagani od poti. Vseeno sta med potjo vneto molili rožni venec: babica je molila naprej, deklica je odgovarjala. Trdno sta verovali v Marijino pomoč in ji tako darovali skupno molitev. Ko sta prispeli do skalne votline, sta ponižno pokleknili pred milo Marijino podobo. Babica jo je pogledala naravnost v oči in od nje so se odtrgale goreče besede: »O, blažena Devica, zdravje bolnikov, naj moja vnukinja spregleda!« Deklica pa ni mogla videti Marijinih oči in njenega lepega obraza. Zanjo sta bila tako noč kot dan samo noč. Tudi ljudi, ki so klečali pred votlino, ni videla. Tedaj pa je prišla babici na um posebna misel. Sklonila se je k svoji vnukinji, čisto k njenemu ušesu, da je deklici pihnila starkina topla sapa v uho ter nežno pobožala njen bobnič. Do njega so priplavale babičine nenavadne besede: »Odpri oči in Marija ti bo pomagala!« Bilo je skoraj tako kot pri Jezusu, ko je dejal: »Rečem ti, vstani!« Babica seveda ni bila Božji Sin in povsem nemogoče je bilo pričakovati, da lahko kaj takega zahteva od slepe vnukinje. Niso pa bile babičine besede tiste, ki so hotele ozdraviti; to je bila njena vera. Deklica je v resnici dvignila veke, da so se z obraza odprle njene začudene oči: »Vidim! Vidim! O, kako lepa Gospa! Ali je to Marija?« Množica, ki je klečala naokoli, je začela naenkrat obračati k njej začudene poglede in odgovarjala: »Da, to je Marija!« Ljudje so jokali od veselja in slavili nebeško Mater. Prihiteli so tudi duhovniki in med stenami votline je odmevala glorija v čast Mariji, da so v ritmu valovali bergle, palice in podobno orodje, ki so ga ozdravljeni romarji pustili tu.

Skozi babičino oko se je utrnila solza sreče in odtekla po zgubanem licu. Njene ustnice so poljubljale presrečno deklico. Ta je zdaj z očmi gledala k Mariji, zdaj se je obračala k belim kvadrom veličastnih zgradb. Kar ni se mogla odločiti, kam naj gleda, ker je bilo vse tako lépo.

Zdaj dan ni bil več noč in v njem je zaznavala jasne obrise vsega, kar je obstajalo. Zdaj je šele doumela, kaj pomeni videti in kako pomenljiv je način pogleda: Marija je zrla vanjo tako milo kot »zdravje bolnikov«, kakor jo je v goreči prošnji za vnukinjin vid imenovala babica. Ta se ni ozirala naokoli – zrla je neprestano v Marijino ljubeče oko. Vsi naokoli so verovali v Marijino pomoč in bili prepričani, da vera ozdravlja.

»Da, to je Marija!« je odmevalo med stenami votline. Vsi, ki so videli, so verovali. Imeli so dokaz. Naše oči so pravzaprav dokaz, potrditev tega, kar verjamemo. Pogled ne laže. Babica pa je verjela že prej, še preden je videla. Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Resnično je bil to blagor za življenje male deklice. Videla je, kaj pomeni dan, kaj pomeni noč, kaj sta pravzaprav svetloba in tema, ki ju je Bog ustvaril že prvi dan. Zdaj je razumela, kaj je lepota. Nebeška Gospa je bila prvo, kar je ugledala, in zdela se ji je lepa. Ne samo milost, tudi lepota. »Da, to je Marija!« so vzklikali ljudje.


NALOGA (Lurd): Danes zvečer, preden bom šel spat, bom za hip zaprl oči in se poskušal spomniti, kdaj sem nazadnje videl kaj lepega. Karkoli. Ko bom odprl oči, bom skušal to narisati.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information