natisni
PDF

9. ALTÖTTING NA BAVARSKEM

Slava se navadno prime veličastnih stvari, medtem ko male ostanejo v senci, neopaže. Ob reki Inn v Altöttingu na Bavarskem pa izmed desetih cerkva najmanjša pritegne največ pozornosti. V Marijino kapelo z osmimi vogali, zgrajeno brez posebne umetnosti, k »črni Materi Božji«, kot ji radi rečejo, se nameni prenekatero stopalo: zanimivo je, da po navadi brez čevljev, torej boso, čeprav peš, in s svečo v rokah. Ob oltarju pa se tal dotakne tudi koleno, kajti po kolenih hodijo romarji okrog oltarja in prosijo Božjo Mater milosti.

argaiv1753

Njena podoba je, čeprav lesena, zavarovana v globini zidú. Vseeno romar lahko zagleda njeno rdeče pokrivalo kot pokrivalo nemškega kneza, Jezusa v njeni desnici in žezlo z lilijo na vrhu v njeni levici. Jezus ima v roki višnjevo kroglo, ki predstavlja svet. Zakaj ji pravijo »črna Mati Božja«? Črna je vendar barva, ki ji ne pripisujemo veselih reči. Tudi v omenjenem primeru gre za povezanost z žalostjo: v tej kapeli bolniki prosijo za svoje zdravje, umirajoči za mirno smrt, vojaki za varnost, popotniki pa, da jih ne bi doletela nesreča. V ta prostor hodijo k Mariji po tolažbo in veselje, da se rešijo črnine v sebi. Že od začetka so se na tem mestu srečevale Marijina tolažba na eni ter žalost, revščina, nevarnost in bolezen na drugi strani. Posebej hudo je bilo v času tridesetletne vojne, ko so v teh krajih pustošili Švedi. Rušili so stavbe, iz rodovitnih polj naredili puščave, zaprli šole in trgovine, s seboj pa prinesli tudi kugo. V tem času so Marijin kip skrili v Burghausen, kjer se je med vojno skrivala tudi cesarjeva žena Elizabeta s svojim sinom edincem. Tako sta bili na istem kraju skriti dve materi s sinovoma: deželna s sinom, ki je bil dedič krone, in Božja s sinom Jezusom. Ob tej podobi, ki so jo po vojni vrnili v kapelo v Altöttingu, pa so tolažbo iskali tudi na drugačen način.

Njene tolažbe je bil nekoč potreben nek avstrijski delavec. Ko je bil še mlad, si je našel pobožno ženo, pridno in v družbi spoštovano deklico. Po prvih sladkostih zakona pa je podlegel žlahtni kaplji in tako zapadel v pijančevanje. Najhuje pa je bilo to, da s tem ni onesrečil le sebe, temveč celo družino. Doma je namreč vsakič, kadar je prišel pijan, razgrajal, uničeval pohištvo in pripetilo se je celo, da je ponoči ženo vrgel iz hiše in si je morala drugod iskati prenočišče. Obupana ženska ni vedela, kaj naj stori, da bi rešila svoj zakon. Ker je bila zelo pobožna, se je odločila, da bo opravila romanje z namenom, da bi se mož spreobrnil in opustil pijačo. Za cilj si je izbrala »črno Mater Božjo« v Altöttingu, ki je poznala njeno bolečino, ki je poznala žalost in trpljenje slehernega romarja. Na pot se je žena odpravila bosa: z golim podplatom je želela čutiti pot, ki jo je nameravala prehoditi, da povrne srečo v hišo. Do Altöttinga je potrebovala kar deset ur. Najbrž si je nemogoče predstavljati, kako ožuljena in izmučena je prišla pred Marijino podobo. V kapeli je padla na kolena in iskreno molila za spreobrnjenje svojega moža. Kar nekoliko potolažena je zapuščala romarski kraj in se vračala po dolgi poti. Malo pred domačo vasjo pa se ji je dogodilo nekaj, čemur je komaj mogla verjeti. Naproti ji je urnih korakov prihajal njen mož. Ko je prišel do nje, je padel na kolena pred njenim izmučenim telesom ter jo prosil odpuščanja. Žena je pozabila na utrujenost, ki je načenjala njene kosti, kajti moževe besede so v njej prižgale veliko upanje. Mož ji je prisegel, da se pijače ne bo več dotaknil. Iz njegovih oči je razbrala, da misli povsem resno, in le stežka je verjela, da ji je Marija tako hitro izkazala milost.

Mož, ki je zapadel v pijačo, je bil očitno potreben tolažbe, ki mu je niso mogli ponuditi ne omamni hlapi ne kdo drug, niti dobra, ljubeča žena. Potreboval je nekoga, ki se na tolažbo spozna, osebo, ki jo je srečal že večkrat, in to na mnoge načine. Nekoga, ki ve, kaj pomeni črnina v človeku. In kdo je to lahko vedel bolje kot »črna Mati Božja«? Marija v Altöttingu je tako zelo potolažila avstrijskega delavca, da je spremenil svoj način življenja. Tolažba, ki jo je mogoče občutiti ob njenem oltarju, zagotovo vsakomur dobro dene. To pravim, ker si ne znam predstavljati človeka, ki ne bi bil nikoli žalosten.

 

NALOGA (Altötting): Spomnil se bom, kdo je največkrat žalosten. Danes mu bom nekaj lepega narisal in mu podaril risbico prvič, ko ga bom videl. Tako ga bom vsaj malo potolažil.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information