natisni
PDF

10. MONTSERRAT V ŠPANIJI

Blago zveneča španska beseda montserrat pomeni nekaj čisto drugega, kot bi se dalo misliti ob njenem zvenu. Poleg enega pomena zdaj to ime nosi tudi Božja pot blizu Barcelone v Španiji. Prvotni pomen besede je, da je montserrat nazobčana oz. zelo spiljena gora. Ta Božja pot je tudi v resnici takšna. Njeno gorovje je povsem razklano, kot bi nekdo vanj klesal stražne stolpe in nazobčano grajsko obzidje. Marijino svetišče se nahaja čisto pod vrhom in prvo vprašanje, ki se ob tem porodi človeku, je naslednje: Zakaj so se na tako visokem in strmem kraju odločili zidati cerkev? 

argaiv1061

Odgovor nosi svojo zgodbo. Povezana je s špansko zgodovino in z dejstvom, da so bili Španci osemsto let pod arabsko oblastjo, kar je pomenilo tudi podvrženost islamski veri. Krščanstvo je torej uradno presahnilo za osemsto let. Že takoj, ko so Arabci utrli svoje bojevite korake v špansko zemljo, se je škof Peter močno prestrašil za Marijino podobo v Barceloni. Slutil je, da bo roka Arabca z veseljem segla po njej in jo vzela zase. Tako je tuhtal in tuhtal, kam bi skril kip Device Marije. Moral si je priznati, da so sovražniki pretaknili praktično vsak centimeter njegove domovine in da bo težko našel kraj, kjer bi bila Marija zagotovo dobro skrita. Naenkrat pa mu je šinila na misel dobra, a mogoče nekoliko težko izvedljiva ideja: glede na to, da ima Španija visoke in tako nedostopne gore, bi bila tam Marija najbolj varna pred sovražnikovo roko. Čeprav se je zamisel zdela kar nekoliko nora, so jo izvedli – za nebeško Mater se je bilo vredno potruditi po najboljših močeh. Tako so jo pretovorili tja gor v nazobčano zavetišče neke votline v skalah. Komaj so jo spravili v utesnjeno vdolbino, a vendar jim je uspelo. Arabci so prečesali ves teren in kradli vse po vrsti. Medtem je Marija dihala gorski, skoraj nebeški zrak in zrla izza kamnitih goratih zob v tožno dolino, podjarmljeno od Arabcev. Skoraj osemsto let je vladala žalost v tej deželi: podnevi s svetlimi solzami, ponoči s temnimi. Španci pa vseeno niso izgubili upanja; v njih je gorela domača, krščanska vera in vztrajno so odbijali vsiljevanje tuje vere. Upor v njih se je naposled tako zelo razžarel, da je njegov ogenj izbruhnil tudi navzven. Po osemsto letih je odbil Arabce, da so se razbežali vse do afriških puščav. Šele takrat so šli Španci osvobodit Marijino podobo iz utesnjenega skrivališča visoko v gorah. Pripetilo pa se je nekaj nepričakovanega: Marijinega kipa niso in niso mogli spraviti iz ozke votline v skali. Bilo je, kot da se nebeška Mati noče ločiti od teh nedostopnih skal, skoraj nebesom v naročju. Trudili so se na vse kriplje, a Marijina volja je bila močnejša; niso je mogli iztrgati iz tesnega objema skal. Odločili so se spoštovati voljo nebeške Matere in so ji kar na tako visoki točki sezidali majhno cerkev, glavni oltar pa je bil v votlini, iz katere je gledala Marijina milostna podoba. Zraven so postavili napis: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Cerkev je bila zaradi prevelikega števila romarjev znova zgrajena. Ob tej zidavi so morali razstreliti dobršen kos skal, da so lahko zgradili veličastno zgradbo z dvanajstimi stranskimi oltarji. Kar precej truda je bilo treba vložiti v gradnjo in že z dovozom materiala na tako nepripraven kraj ni bilo malo dela. Poleg cerkve so zgradili samostan, v katerem je potekala sloveča šola poučevanja petja, zato je na vsaki podobici ali spominku iz Montserrata narisan tudi pevski zbor.

Nad vrati cerkve piše: »Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.« Te svetopisemske besede so za tak kraj povsem na mestu. Montserrat z malo torej pomeni špičasto skalo. Skale, na kateri Bog zida svojo cerkev, ne bodo premagala peklenska vrata. Če ji Arabci v vseh letih svoje nadvlade niso mogli do živega, potem je bil ves trud, vložen v zidavo, vreden potnih kapelj zidarjev. Če je ne bi zidal Gospod, bi se zidarji trudili zaman. Tako pa jo je hotel tu gori. Tudi romarji, hiteči k njej, se pošteno prepotijo, če romajo peš. Kdor doseže vrh peš, ima zgoraj boljši občutek. Ja, bo že držalo: človek se mora potruditi, če hoče doseči najlepše.


NALOGA (Montserrat): Danes ali jutri se bom odpravil na sprehod na hrib. Ko bom prišel gor, bom opazoval razgled pod seboj. Če ne bom imel časa ali priložnosti za to, pa bom jutri prišel peš k šmarnicam, da bom vsaj malo občutil, kako se je treba za dobro stvar potruditi.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information