natisni
PDF

12. MARIJA BISTRICA NA HRVAŠKEM

Marija Bistrica na Hrvaškem ima dobre in lepe sosede: poln trg čednih hišic. Sámo romarsko svetišče stoji sicer na nekoliko vzvišenem mestu, a zaradi tega ne deluje vzvišeno, temveč so sosede prej kot nevoščljive ponosne na njegov mogočen zvonik in na streho iz rdečkastih, rumenih in zelenih ploščic. V notranjost vodi kar troje vrat, in ko že misliš, da si notri, si pravzaprav še vedno zunaj. Na kamnitem oltarju je lesena Marijina podoba; v naročju Devica drži Jezusa, nad njima pa bedi Bog Oče. 

argaiv1958

Ta podoba je doživela zelo žalostne čase, a z njimi vred tri čudežne zgodbe. Prva se začne s prvim napadom Turkov. Že pred njim je župnik skril Marijino podobo, saj je vedel, da bi jo sovražniki sicer ukradli in odnesli s seboj. Najbolje se mu je zdelo, da jo zakoplje kar v zemljo, kajti tam bi jo najteže našli. Tako je tudi storil in roka Turka je ni odnesla. Po koncu turške nevarnosti so jo želeli postaviti nazaj v oltar, a med temi hudimi časi je župnik, ki jo je zakopal v zemljo, že umrl. Zaradi tega je nastala velika zmešnjava in povsod so iskali zakopano podobo. Daleč naokoli so spraševali, če bi kdo karkoli vedel o njej, a o tem ne duha ne sluha. Prekopali so vso zemljo v bližini cerkve, a podobe od nikoder. Nekega večera pa je tedanji župnik molil v cerkvi in nenadoma je pod korom opazil nenavadno svetlobo. Široko je razprl zenice in takoj dal skopati na tem mestu še globljo luknjo v zemljo, če bi bila slučajno daleč spodaj podoba Matere Božje. Pokazalo se je, da je res tako: globoko v zemlji, točno pod mestom, kjer se je prikazala svetloba, so našli Marijo, kakor jo je zakopal prejšnji župnik. Po tem dogodku je vse več ljudi začelo romati v cerkev Marija Bistrica na Hrvaškem. To je prva čudežna zgodba.

Tudi drugo so začeli Turki. Podobo je bilo torej treba ponovno skriti na nek varen, sovražniku odmaknjen prostor. Tedanji župnik pa je ni dal zakopati v zemljo, ampak si je stvar zamislil nekoliko drugače: dal jo je zazidati v cerkveno streho. Tako je med napadom počivala pod rdečkastimi, rumenimi in zelenimi ploščicami mogočnega svetišča. Turku na kraj pameti ni prišlo, da bi bila lahko podoba zazidana v streho, in tako je ostala tam, dokler ni sovražnik odnesel svojih podplatov nazaj na svoje ozemlje. Župnik pa se je odločil nekoliko počakati s tem, da bi Marijo vzel ven iz zavetja strehe. Zavedal se je namreč velike možnosti, da se bodo Turki vrnili pustošit te kraje. Tako je še nekaj časa Devica ostala zaprta v strehi. Nekega dne pa so verniki molili v cerkvi. Goreča molitev je zapuščala njihova usta in potovala po prostoru do praznega oltarja. Glas vernikov se je izgubljal skozi zrak in bilo je precej tiho. Nenadoma pa naj bi se izpod strehe zaslišal glas: »Oslepela bom!« To so verniki takoj povedali župniku in ta je hitro vzel iz strehe Marijino podobo, da ne bi slučajno nebeška prošnja ostala neizpolnjena. To je druga čudežna zgodba.

Tretja je mogoče še najmanj nenavadna, a vseeno nekoliko skrivnostna. Začne se s požarom, ki je hudo prizadel cerkev Marije Bistrice. Pravzaprav so jo ognjeni zublji požrli skoraj do konca. Od zunaj praktično ni ostalo nič, od znotraj pa se je ohranila samo ena stvar. Najbolj nenavadno je to, da je ognjenim zobem ušel samo oltar. Ostal je nedotaknjen in lesena Marijina podoba na njem nepoškodovana. Tolikokrat jo je bilo potrebno skriti pred sovražnikom, zdaj pa, ko jo je napadlo nekaj, česar ni bilo mogoče pričakovati in podobe pravočasno skriti v varno zavetje, se ogenj ni razširil do nje. To je v ljudeh vzbudilo veliko začudenje in bolj ko so si razlagali, da se je to zgodilo samo po naključju, manj so verjeli sami sebi. Po dveh letih je bila cerkev znova zgrajena in zaradi velikega števila romarjev so ji prizidali še eno ladjo s tremi oltarji. Po treh odmevnih zgodbah je vse več ljudi hitelo k Mariji, kot bi jo hotelo vprašati, kako naj tudi sami ubežijo nevarnostim, ki jih je polno njihovo življenje. Prav tretja, čeprav najlaže razumsko razložljiva zgodba, je na ljudi napravila največji vtis: Zakaj Marijina podoba ni pogorela? Bog Oče, ki kraljuje nad oltarjem, zaupljivo gleda in modro molči. Ima On kaj s tem?


NALOGA (Marija Bistrica): Danes ali jutri se bom z nekom igral skrivalnice. Poskušal se bom skriti tako dobro, da me nihče ne bo mogel najti. Bom videl, kakšnega domiselnega mesta se bom spomnil.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information