natisni
PDF

14. ZAPLAZ

    »Na Brezje« se da iti tudi na Dolenjsko. Ubrati jo moraš le nekaj kilometrov severno od Trebnjega in premagati nekaj metrov nadmorske višine, da dosežeš zaplaški grič in cerkev Marije Pomočnice. Ta Božja pot pritegne toliko romarjev, da je izraz »dolenjske Brezje« povsem na mestu.

argaiv1958

Začetki romanja tja gor jemljejo svojo zgodbo iz izročila. Slednje pravi, da je na zaplaški hrib nekoč hodil pobožen mož sekat palice, da bi napravil iz njih »pušlje« za svoj vinograd. Strma pobočja griča so bila namreč – deblo ob deblu – poraščena z gostim gozdom in grmičevjem. Možev korak si je utiral pot v gozdnati breg in oči so mu zasijale vsakič, kadar je zagledal primeren kos lesa; takrat si je v mislih že predstavljal, kako lepo ga bo postavil v svoj vinograd, kjer bo tako še ena trta več, na kateri bo raslo grozdje za njegovo vino. Nekega dne, ko je tako oprezal za pravšnjimi vejami grmičevja, je med njimi naletel na nekaj trdega. Prebil se je v sredino gostega grmovja, da bi ugotovil, kaj se je moglo prebiti tja noter. Naenkrat je v naročju grmovja zagledal precej velik kip in v njem jasno prepoznal podobo Marije Pomočnice z Jezusom v rokah. Nikakor mu ni šlo v glavo, kako se je moglo kaj takega znajti tu, saj poleg njega nihče ni hodil sem gor, na zaplaški hrib. Bolj ko je razmišljal o tem, manj idej, ki bi opravičevale ta kip tu, je našel. Odločil se je, da ga vzame s seboj. Ko je dosegel domačo kljuko, ga je shranil na varno mesto v veliki skrinji, v kateri je doma hranil vredne in njemu ljube reči.

Že naslednji dan je šel mož po ustaljeni navadi sekat palice na hrib. Zopet se je mudil v istem predelu kot prejšnji dan, saj je tam ostalo še dosti uporabnega lesa za njegov vinograd. Spet se je približal istemu grmu in bil je osupel, kajti zopet se je iz oči v oči srečal z Marijinim pogledom: z njeno popolnoma enako podobo na popolnoma istem kraju. Mož se ni in ni mogel načuditi in je najprej kar nekoliko zaprepaden zrl v Marijino oko. Potem je pobral kip iz grmovja in ga odnesel v zavetje svojega doma. Tudi tega je shranil v skrinjo in sam pri sebi si je mislil: Zdaj imam kar dva Marijina kipa! Ne bi verjel, če ne bi videl vsakega posebej.

Tretji dan je šel mož spet na hrib. Pridno je iskal les, ki bi bil primeren za »pušlje« v njegovem vinogradu. Ponovno je imel opraviti v bližini nenavadnega grma.  Neverjetno – zgodba se je ponovila tudi tretjič. Stopil je h kipu, ga vzel v roke, ga otipal, si ga natančno ogledal in moral si je priznati, da ne sanja, saj mu več čutíl hkrati že ni moglo lagati. Najdba tretjega dne se mu je zdela tako nenavadna, da je začel razmišljati, kaj bi to lahko pomenilo. Kip je tudi tokrat vzel s seboj in ga odnesel čez hišni prag do svoje skrinje. Ko je odprl njen pokrov, je pobrskal za ostalima kipoma, ki ju je shranil sem prejšnja dva dneva, a nikakor ju ni mogel najti. Prebrskal je vso skrinjo in nato obrnil vsako najmanjšo stvar v hiši, da bi našel izgubljeni najdbi. Njiju pa od nikoder. Mož je bil bistre glave, zato je vzel kip, ki ga je našel ta dan, v roke in na njem naredil posebno znamenje, da bi ga bilo mogoče ločiti od preostalih dveh, če bi se slučajno našla, ali pa morda še od kakšnega, če bi ga spet našel v grmovju.

Naslednji dan je šel mož kot običajno delat na zaplaški hrib. Zgodba se je ponovila, le da je mož ta dan na najdenem kipu presenečen zagledal svoje znamenje. To ga je precej prestrašilo: kako je mogel vedno isti kip, ki ga je vsakič skrbno shranil v skrinjo, spet priti nazaj na hrib? Tokrat ga ni upal vzeti s seboj domov, saj morda Marija ni hotela od tod. Na Zaplazu ji je postavil kapelico in vanjo umestil najdeni kip. Čez nekaj dni je njegova žena hudo zbolela in ob svojem delu je vsak dan hodil molit h kapelici za njeno zdravje. Marija je slišala milo prošnjo, ki je vrela skozi moževa usta iz globine njegovega srca, in žena je v resnici ozdravela. Po tem dogodku so ljudje množično začeli romati k Mariji na Zaplaz. Po določenem času je naval usahnil in izgubilo se je mesto s kapelico. Znova ga je našla živina, ki je vsakič, ko je prišla na to območje, povesila glave in kolena.

Kapelico je kasneje nadomestila cerkev. Njen zadnji dodatek so poslikana okna, ki mečejo posebne barve na skrivnostnost Marijinega kipa. Njena materinska navzočnost nas obdaja vsak dan pri našem delu: to ni vsakič drug kip iz grmovja; zmeraj je ista, ljubeča Mati.

 

NALOGA (Zaplaz):  Z rožami bom okrasil Marijin kip ali podobo ali kapelico, da bo pri njej »doma« dišalo.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information