natisni
PDF

15. SVETE VIŠARJE

Ne bi bilo treba dosti, pa bi imeli Slovenci še eno Božjo pot več. To so Svete Višarje, ki pa jim je zgodovina žal namenila tako usodo, da so padle v roke Italijanom. Cerkvica pripada župniji Žabnice na Koroškem. Pot do nje vodi preko senožeti po precej strmi stezi sredi ozke doline, skozi katero teče potok. Ta v času nevihte naraste v silovit hudournik.

argaiv1753

Tu je Marija poiskala dom zase in si ga izbrala tako v hudi uri kot v času zatišja. Pripovedka o tem se začne z ovcami, ki so klečale pod brinjevim grmom. Takšne so našli pastirji, ki se kar niso mogli načuditi, da vidijo svojo čredo na kolenih. To se resnično ni dogajalo vsak dan. Ko pa so pastirji le pogledali nekoliko pozorneje, so v vejevju med grmovjem našli leseno Marijino podobo. Vzeli so jo iz vej in jo odnesli v župnijsko cerkev v Žabnice. Očitno pa si nebeška Mati tega ni želela: ko so pasli naslednji dan, so namreč v grmu našli taisti kip in sprva jim ni šlo v glavo, kako se je moglo zgoditi kaj takega. Nenavaden dogodek jih je kar nekoliko prestrašil in Marijo so ponovno prenesli v dolino v tamkajšnjo Božjo hišo. Še bolj so bili presenečeni, ko se je zadeva tretji dan zopet ponovila. Zdaj niso več ukrepali enako, kajti da bi Marija morala vsak dan romati gor in dol, se jim je zdelo povsem nesmiselno. Ko so tako razmišljali, kaj naj storijo, so bili enotnega mnenja: blažena Devica očitno želi ostati tu, na vrhu gore. Sklenili so, da ji bodo tod postavili lepo cerkev. Darovi za gradnjo so deževali z vseh strani, kajti verniki so si želeli, da se Marija naseli tam, kjer sama želi biti. Na tem mestu je delila tudi posebne milosti, da je nastal spisek čudežev, ki so se zgodili tu gori. Ljudje so množično hodili k njej na obisk.

Stalna naselitev v njen novi dom pa za Marijo ni bila dolgotrajna. Oblast je začela ukinjati vse Božje poti in takšna usoda je doletela tudi višarsko Božjo Mater. Na cesarjev ukaz so morali podreti vse oltarje in izkopati celó kamnito podlago, da je na gori ostalo le žalostno sivo zidovje, golo in osamljeno v družbi lastnega kamenja. Romarji so potrtih obrazov zapuščali oropano Božjo hišo, nekateri pa se vendarle niso vdali. Še vedno so prihajali gor izkazovat Mariji slavo, čeprav je njena podoba zdaj bivala v žabniški cerkvi, v hiši, ki je ni izbrala sama. Šele ko je na oblast prišel drug cesar, so se ji nasmehnili lepši časi: dobila je dovoljenje, da lahko spet biva tam gori in ljudje so jo s silnim veseljem slovesno nesli nazaj na Svete Višarje. Spet so se vile pobožne procesije k njej na obisk in pripravljene so bile darovati obilo svojega denarja, da so lahko obnovili njen izropani dom. Zdaj je bila spet doma in spet je sijala v svojem srebrnem plašču, s prelepo krono na glavi in sinom Jezusom v naročju.

Zgodba o begu pa se je ponovila, a tokrat na drugačen in bolj krut način. Avstrijci so imeli v bližini višarske cerkve svoje topništvo, in ko so Italijani to izvedeli, so brez odlašanja začeli pošiljati svoje uničujoče granate v to smer. Marijino podobo so k sreči domačini že prej odnesli v Žabnice, a njeni obnovljeni hiši se ni obetalo prav nič dobrega. Granate, ki so preletavale nebesni obok nad njo, so letele nevarno blizu. Do popoldneva je Bog pustil Božjo hišo na Višarjah nepoškodovano, nato pa jo je postavil na hudo preizkušnjo. Sovražnikov ogenj se je najprej polotil njenega zvonika, nato pa so zublji s svojimi ognjenimi jeziki zajeli tudi stene in kmalu je od povsem obnovljene cerkve ostalo žalostno pepelnato pogorišče. Tako je druga svetovna vojna tudi v ta hrib napravila svoj ugriz in tudi Marija je izkusila bridkost, s katero so se srečali mnogi, ki so v tej vojni ostali brez toplega ognjišča. Tudi v času svojega bivanja na zemlji je Marija bežala in z njo sin Jezus ter mož Jožef, tako da je zdaj mogla podoživeti že poznano usodo, le da se je to zgodilo čisto blizu, na slovenski zemlji. Šele po koncu vojne se je v slovesnem spremstvu vrnila na mesto, s katerega se je selila že ničkolikokrat: najprej po rokah pastirjev, nato zaradi oblasti in vojne. Tako je dobro poznala nomadsko življenje, še bolje pa občutila, kaj pomeni imeti dom. Komur nikoli ni bilo treba nasilno zapustiti lastnega doma, se le stežka zaveda, kako prijeten je pravzaprav vonj po domačem ognjišču.


NALOGA: (Svete Višarje) Razmislil bom, katere stvari, ki jih imam doma v hiši, bi odnesel s seboj, če bi moral nenadoma zaradi požara ali druge nevarnosti zapustiti dom. Pet stvari, ki se jih bom spomnil najprej, bom zapisal v zvezek.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information