natisni
PDF

16. ČENSTOHOVA NA POLJSKEM

Kadar padem in se udarim, da mi priteče kri ali si celo kaj zlomim, začutim bolečino. Že samo ob pogledu na lastno rano se prestrašim in se počutim nekam nemočno. Čenstohovska Mati Božja ve, kaj so rane. V njeno zavetje se moramo odpraviti na Poljsko. V tej državi zdaj živijo prebivalci končno združeni po dolgih letih razdrobljenosti v številne države. V Čenstohovi imajo prekrasno skupno svetišče.

argaiv1753

Nad pravkar imenovanim mestom se dviga hrib po imenu Jasna gora in na njem stoji starodavna cerkev. Izgleda kakor trdnjava, saj jo v svoje zavetje lovi visoko zidovje. Preden dosežeš notranjost, moraš kar preko trojnih vrat z mogočnimi oboki in takrat si šele pred glavnimi vrati. Po dolgi in visoki stavbi se sprehodiš mimo mnogih stranskih kapel, preden dospeš do velikega oltarja Svetega križa. Od njega vodijo vrata v še eno manjšo cerkev. Tam šele lahko srečaš Marijo. V naročju ima Jezusa, njena obleka je posuta z biseri, a na desnem licu nas nekaj zmoti: to sta dve podolgovati rani. Prejela jih je od husitov, ki so nasilno pridrli v cerkev. Takoj ko so zagledali njeno milostno podobo, so jo hoteli vzeti s seboj. Sneli so jo z oltarja in jo prenesli na voz, da bi jo odpeljali. Ko pa so imeli že vse pripravljeno za odhod, je kočijaž nežno ošvrknil konja, da bi se premaknila, a živali nista hoteli premakniti svojih kopit niti za milimeter. Bolj ko so udrihali z bičem po njiju, z večjim uporom sta konja trmoglavo vztrajala na mestu. Naposled je husitom prekipelo: besno so zgrabili Marijino podobo in jo vrgli z visokega voza. Ko se je dotaknila tal, se je ob stiku s trdo površino razlomila na tri velike kose. To pa se je sovražnim možem zdela čisto premila kazen zanjo, zato jo je najbolj razjarjen z mečem udaril po desnem licu, da sta v njem zazevali dve precejšnji rani. Levo lice je sijalo čisto in nebeško, desno se je krčilo in spet stegovalo od bolečine. Sovražniki so odšli, voz se je premaknil naprej, konja sta ubogala na ukaz. Marijo pa so pustili tam, ne da bi se zmenili za njeno bolečino, za rani in prelomljenost na tri kose. Šele ko je voz povsem izginil v daljavi, so se verniki upali približati ranjeni podobi. Marija je ležala na tleh: uboga in nemočna žena. Pobrali so s tal tri velike kose, na katere jo je razdelil sovražnik, in jo kot »puzle« sestavili skupaj. Ni bila več čisto taka kot na začetku, a ko so se malo potrudili in jo zlepili skupaj, se skorajda ni poznalo, da je pravzaprav sestavljena. Česar pa se ni dalo skriti, je bila rana na njenem desnem licu. Ta je ostala nezaceljena in se je skupaj z njo preselila nazaj na oltar. Kako s pogledom radi božamo lepe, mile stvari! Ko pa opazimo nekaj ranjenega, se nam takoj zatemni pogled. Marija je nemara zaradi dveh vdolbin na obrazu še bolj blizu verniku, saj je ranljiva prav tako kot on. Žalostna je, a hkrati močnejša, njen pogled pa ne deluje niti malo sovražno. Tako blago gleda, kot bi že skozi sam pogled šepetala: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!«

Tako milostljiva je Mati, ki s hriba nad Čenstohovo gleda na svoje ljudstvo. Od tod se ji odpira dober razgled na dolino; njeno oko se lahko sprehodi vse do sivih vrhov Lise gore, tako da občuduje, kako jo boža sonce in kako jo umiva dež. Oboje je prišlo nad poljsko deželo: toča, ki je razbila prebivalce v več različnih držav, in sonce, ki enotno sije na ves poljski narod.  V teku let se tudi rane zacelijo. Pekoč priokus spomina sicer ostane, a rana naredi človeka zmagovitega, saj to pomeni, da je prestal padec. Sicer pa rane v sebi nosijo zelo globoko sporočilo: Jezusove nas dvigajo iz greha in nas vabijo k večni gostiji, saj je kri iz njih za večno življenje. Kadar padem na tla in me vse boli, pa pomislim na čisto druge stvari. Prej me zgrabi jeza ali pa mi gre na jok, ker se to dogaja ravno meni. Dokler gre le za majhne rane, iz katerih komaj razberem, da sem krvav pod kožo, pa vendar ni hudega. Težava je, če se zgodi kaj hujšega, saj ljudje nismo »puzle«, ki bi jih lahko sestavil skupaj, kot so verniki storili z Marijinim kipom. Od znotraj pa se zna zgoditi, da smo razstavljeni še na več delov, in to se rado pokaže na obrazu. Mila Božja Mati pa ve, kako nas pogledati, da se spet sestavimo skupaj in da se obraz zopet smeji kot najlepše sestavljena slika.


NALOGA (Čenstohova): Poiskal bom nek lep obraz v časopisu, fotografijo izrezal, nato pa jo razrezal na delčke. Te bom premešal in jih poskušal spet čim lepše sestaviti. Sestavljeno sliko bom nalepil v svoj zvezek.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information