natisni
PDF

17. SVETA GORA

Izmed vseh »svetih gorá« na Slovenskem je morda ena še malo bolj sveta. Govorim o Sveti gori na Skalnici nad Solkanom. Od tod se širi razgled na nekaj čudovitih kosov Slovenije: romar, ki si je izbral to primorsko Božjo pot, od tod s pogledom lahko potuje od morja prek Furlanske nižine vse do triglavskih skal, čez Vipavsko dolino do Notranjske in Istre.

argaiv1753

Sveta gora nosi svojo zgodbo; čeprav je okrog l. 1600 zgorel župnijski arhiv v Solkanu, je preveč zgodovinarjev, ki lahko potrdijo resnično ozadje te zgodbe. Gre za Ferligojevo Urško iz vasi Grgar pod Skalnico, deklico, ki je edina v družini preživela kugo. Bila je dobro, pridno dekletce, a prav tako kot vsak otrok je dobro poznala strah, skrb, žalost, bolezen in veselje. Ko je malo odrasla, je postala pastirica. Na pašniku je rada molila in prepevala Marijine pesmi. Družbo ji je delal leto starejši sosedov fant Jan, ki pa je bil slep. On ni mogel videti rož, sonca in gorá tam gori. Urška ga je vodila po poljanah in ga naučila celo brati in pisati ter ga spremljala v šolo. Med njima se je spletlo pravo prijateljstvo in morda sta deklica in fant kdaj pomislila tudi na ljubezen. Jan je resda ni videl s svojimi slepimi očmi, zato pa je Urška toliko bolj zbrusila njegov notranji pogled. V neko deščico, ki jo je našel na pašniku, je Jan zapisal: »Moje življenje je v službi Kristusa.«

Nekega dne se je zgodilo nekaj nenavadnega. V Urškino srce je nenadoma prišel poseben občutek miline in pred seboj je zagledala čudovito podobo: nepopisno lepo gospo na zlatem oblaku, ki je v desnici držala Jezusa, njena levica pa se je nagibala k Skalnici in ustnice so se zgubale v besede: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me prosi milosti.« Urška je padla na tla pred Marijinim veličastvom, da je s koleni pobožala zeleno trato. Jan nebeške Matere ni videl, saj je bil vendar slep, a njegov izostren notranji čut je zaznal, da se je zgodilo nekaj izrednega. Ko mu je Urška povedala, kaj je naročila Marija, ji je obljubil, da jo bo podpiral pri izpolnjevanju naročila Božje Matere.

Tudi domačim je Urška zaupala nenavadno prigodo in takoj so zaslutili, da bo njihova deklica morala veliko prestati, saj si je Marija izbrala tega otroka, da opravi posebno poslanstvo. Tudi vikar Luka ji je verjel in ji dovolil, da oznanja po vaseh naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. To je Urška počela umirjeno, a tako živo, da je bilo čutiti, kako z vsem srcem izpolnjuje, kar ji je Marija naročila. Preprosti ljudje so ji verjeli, pri plemičih pa je naletela na hude težave, tako da so jo vrgli v ječo. Medtem je Jan goreče molil, da bi jo izpustili, in med molitvijo so mu nenadoma ozdravele oči. Urška je bila izpuščena iz ječe, a potem so jo zaprli še dvakrat. Bog pa je vsakič poskrbel, da se je rešila iz teme in da jo je spet pobožal žarek sonca po laseh.

Jan je ugotovil, da se ne bo mogel poročiti z njo. Zdaj, ko je videl s svojimi pravimi očmi, Urška ni bila več njegova vodnica. Spoznal je, da je ona Božja last, ki ga sicer lahko še vedno vodi, ne bo pa mogel vse življenje stopati ob njej. Odločil se je, da bo stopal za njo in postal duhovnik. Obrisal je prah, ki se je nabral na deščici z napisom: »Moje življenje je v službi Kristusa.« Zdaj je razumel, v kakšno službo ga je Bog poklical.

Že dve leti po tem, ko se je Urški na Skalnici prikazala Marija, so preprosti ljudje tam z vsem svojim trudom začeli zidati cerkev. Ko so kopali, da bi postavili temelje, pa so nenadoma zadeli ob rdečo marmornato škatlico z napisom AVE MARIA, kot je Marijo pozdravil angel ob oznanjenju. Na škatlici je bil tudi Marijin simbol: golob, rože in zvezda. To je bil dokaz, da je tod že v 14. stoletju stala cerkev in z zvonikom poljubljala nebo. Skozi zgodovino je Marija s Primorci delila usodo. Tudi po ponovni gradnji po tem, ko se je prikazala Urški, je bila cerkev znova porušena, kar je ukazal Jožef II. Spet zgrajeni so rane zadale italijanske granate soške fronte v 1. svetovni vojni. Tako da je bila Marija pravzaprav begunka, ki je občutila vso človeško bolečino. Samo otrokom, kot je bila Urška, je zaupala, da jo bodo pripeljali nazaj na Sveto goro. Ob zadnji gradnji so v cerkev vrezali napis: »Jaz pa stojim na gori kakor prej!« Ja, Marija je tam, za vse, ki hočejo k njej. Tam še stoji cerkev, ki z zvonikom poljublja nebo.

 

NALOGA (Sveta gora): Kaj bom, ko bom velik? Saj že zdaj lahko opravljam poklic. Lahko sem v Kristusovi službi in vsakomur brez strahu povem, kako dober je moj »šef«. Že danes ali jutri si bom izbral enega človeka in mu to povedal. To bo moja služba, čeprav sem še otrok.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information