natisni
PDF

18. TÉKIJE PRI PETROVARADINU OB DONAVI

 Kaj neki pomeni beseda Tékije? Sleherno poimenovanje ima svoj izvor. Nekaj je torej moralo biti na tem, da se je prelepe romarske cerkve pri Petrovaradinu v Vojvodini prijelo to ime. Petrovaradin je staro mesto iz turških časov in ne velika, temveč velikanska trdnjava ga je varovala med strašnimi turškimi napadi. Prav zmaga nad njimi pa je povezana z gradnjo tamkajšnje cerkve.

argaiv1958

Ja, turški časi so bili težki časi. Tudi kristjanom v Petrovaradinu se takrat ni godilo dobro. Zlata žitna polja in nizki griči z vinogradi, ki jih še zdaj lahko vidimo v pokrajini Srem ob Donavi, jim niso mogla biti v uteho, kajti kmetje so bili Turkom sužnji. Davek (harač – kot so rekli Turki) so jim morali plačevati v denarju, ki ga je natreslo žitno klasje in so ga nalili sodi vina, pa tudi v krvi. Turkom so njim podvrženi narodi morali še kot dojenčke izročati male dečke, da so ti odraščali daleč stran od svojih staršev. Trda roka Turka jih je vzgojila v janičarje, najbolj neustrašne bojevnike in najhujše sovražnike krščanstva, tako da so bili ti ubogi otroci največja nevarnost svojim lastnim staršem, veri in domovini. Uboga vas, ki so jo napadli janičarji, njeni lastni ukradeni otroci! Debele solze mater so prepojile sremško zemljo, da je bila ta še rodovitnejša in še nesrečnejša. Veliko gorja je bilo takrat v tej nižini. Krščanskim državam se je naposled le uspelo dvigniti in združene so pregnale Turke, da so zbežali iz teh krajev proti jugu. Ljudje so šele po tem počasi prišli k sebi, saj se niso več bali sovražnika, ki je z njimi ravnal kot s čredo živine in ni vedel, kaj pomeni beseda sočutje.

Vendar pa so se Turki vrnili z novimi apetiti po rodovitni deželi. Tokrat je bil njihov voditelj véliki vezir Ali, ki je bil živalsko neusmiljen. S svojimi vojaki je prodrl čisto do Donave in tako se je znašel tudi v Petrovaradinu. Tu je naletel na mogočno trdnjavo: visoka je bila 49 metrov in v svoje zavetje je skrila deset tisoč vojakov. Turki so na vse načine hoteli priti čez mogočno obzidje, a nikakor jim ni uspelo. Brezčutni Ali pa je bil trdno odločen, da se ne bo vdal. Znotraj zidú je s svojo vojsko čakal na boj Evgen Savojski. Bil je pobožen vojskovodja, majhne postave, a človek velikega duha, ki je poznal trpljenje tamkajšnjih ljudi in je izžareval veliko sočutje do njih. Ljudje, prav tako skriti za obzidje, so se tresli od strahu in njihovi prsti so bili do krvi ožuljeni od drsenja po jagodah rožnega venca. Noč med 5. in 6. avgustom je bila odločilna za izhod iz tega grozljivega položaja: ta noč je premogla tisočere molitve obupanih prebivalcev. Molitve so nadrobljene iz premnogih ust v ogromnih količinah romale v nebo, z nebesnega oboka pa so kot njihov razpršeni odmev gosto padale snežinke. V tej noči je zapadlo toliko snega, kot ga že dolgo ni nametalo v to mesto ob Donavi. Jutru 5. avgusta se je vseeno toplo nasmehnilo sonce skozi prve oblake. Sončni žarki so bili tako močni, da so pričeli taliti novo zapadli sneg in pravi potoki snežnice so drli proti Turkom ter s seboj odnašali njihove šotore. Na tisoče njihovih življenj je ugasnilo v valovih narasle reke Donave. To je bil odločilen dan za zmago nad Turki. Ob izviru, začetku snežne reke, ki jo je iz snega napravilo sonce, so ljudje v zahvalo za zmago začeli graditi cerkev. Poimenovali so jo Tékije, kar turško pomeni izvir, začetek. Tu je bil izvir ali začetek Marijinih milosti; odmoljene desetke rožnega venca so se vračale kot debele snežinke, da je lahko tu izvirala snežnica, ki je odnesla sovražnike s seboj. Tako je torej nastala cerkev v Tékijah. To je veličastna zgradba s kar dvema zvonikoma, s šestimi oboki, lepo poslikana z zvezdami na rdečkasti podlagi. V glavnem oltarju je Marijina podoba, slikana na les. Poteze njenega obraza so nekam resnobne, njeno ogrinjalo je črno in vsa je zavita v plašč; v rokah drži Jezusa. Čeprav njen obraz deluje resno, te poteze v sebi nosijo sočutje. Težko se je nasmehniti ob pogledu na krvavo zgodovino in na sočutje, ki ga je Marija občutila ob trpljenju mater, ki so jim sinove vzgojili v janičarje, in ob ljudeh, ki so trepetali za obzidjem. Pa tudi ob Turkih, ki jih je odnesla Donava. V zakristiji je pravi muzej zahval za uslišane molitve. Nanje kot na svoje otroke gleda Marija s svojim sočutnim pogledom, kot je gledala trpečega Sina.

Zdaj je jasno, kaj pomeni beseda Tékije. Izvir, začetek – v Petrovaradinu izvir Marijinih milosti. Ni pa čisto jasno, kaj pomeni beseda sočutje. Deliti z bližnjim njegovo bolečino in jo občutiti tako hudo – če ne še huje – kot on? Pomenljiva beseda. Kaj neki pravzaprav pomeni sočutje?

 

NALOGA (Tékije pri Petrovaradinu ob Donavi): Razmislil bom, kdaj sem nazadnje koga žalil (brata, sestro, starše, prijatelje …). Poskušal se bom vživeti vanje in razmisliti, kako so se takrat počutili.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information