natisni
PDF

19. FATIMA NA PORTUGALSKEM

Nasprotja, skrajnosti ustvarjajo sredino, pot. Božja pot v Fatimo se zdi takšna: pot nasprotij. Gre za majhno, revno vas, ki pa si jo je Bog očitno izbral, da z njo pokaže svetu nekaj velikega. Nasprotje majhno – veliko. Vas leži na planoti, ki se dviga iz ravnine. Še eno nasprotje. Na ravnem prepredajo polja vinogradi in njive, pobočja pa prehajajo v golo, kamnito podlago. Spet dva nasprotna svetova. Tod vodi pot v Fatimo.

argaiv1933


To je romanje k veličastni baziliki. Zgodba o nastanku pa je čisto preprosta in glavne vloge v njej pripadajo trem otrokom. To so pastirci: 10-letna Lucija, 9-letni Frančišek in 6-letna Hiacinta. Nekoč so pasli živino na velikem pašniku. Na njem se je bohotil velik, košat hrast – v stilu mogočnega drevesa. Med vejami pa so otroci tistega dne zagledali lepo mlado Gospo. Lepa je najbrž čisto preskromna beseda: Gospa je bila čudovita, naravnost prečudovita! »Nosila je svetlo belo obleko,« je povedala Lucija. »Pravzaprav je bila tančica,« jo je popravil Frančišek. Hiacinta jo je opisala: »Bila je obrobljena z zlatom in tudi okrog vratu je imela zlat trak.« »Okoli ledij je imela privezan pas,« je hitel Frančišek, »in čez tančico jo je objemal bel plašč, ampak ni segal čisto do tal.« »Res je,« je pritrjevala Lucija, »del njenih nog se je videl. Pa tudi dlani niso bile pokrite; v njih je držala rožni venec.« Hiacinta jo je dopolnila: »Ja, pa tudi njen obraz se je videl. Bil je prelep, ampak žalosten.« Že njene drobne očke so torej opazile dva, skoraj nasprotna pola v enem: lepoto in žalost. Otroci so pripovedovali, da so lepo Gospo z rožnim vencem videli trikrat. Naročila jim je, naj se tod sezida svetišče, v katerem bodo ljudje prejemali številne milosti. Povedala pa je tudi, da bo iz hrastovih korenin kmalu začel izvirati zdravilni studenec. Ljudje pa otrokom nikakor niso hoteli verjeti. Kakšno smešno nasprotje: preprost, nedolžen otrok, na katerem leži neutemeljena laž. 6-letna deklica Hiacinta bi bila po zdravem razmišljanju zadnji človek, ki bi se zlagal. Otroci so bili podvrženi dolgi vrsti izpraševanj, ki jih je izvajala nad njimi stroga oblast. To je trajalo kar štiri leta, čeprav je šlo zgolj za tri videnja. Niti Cerkev takrat še ni bila prepričana o resničnosti dogajanja v Fatimi, zato je zaenkrat molčala.


Šele nekaj drugega, bolj otipljivega kot pričevanje otrok, a povsem v skladu z njihovimi besedami, je ljudem zaprlo sapo. To je bil izvir čistega studenca izpod hrastovih korenin, prav kakor je napovedala Marija. Za izsušeno fatimsko planoto je bilo to precej nenavadno. Ljudem je nasprotje suša – voda dalo misliti. Še bolj debelo so se gledali, ko se je nedaleč stran pojavil še en vrelec, oba pa sta se stekala v en studenec. Bolniki, ki so prihajali tja, so zapuščali ta kraj ozdravljeni. To je bil povod za množično romanje ljudi k studencu pod hrastom. Tudi Cerkev si je po teh dogodkih upala poslati dovoljenje iz Rima za Božjo pot v Fatimi. Vsi, ki so bili žejni te vode, so prihajali tja. Vode ni bilo treba plačati in tako so zastonj zajemali vodo življenja. Hrast, ki je rastel tam, so povsem razsekali, saj so lesene koščke odnašali domov kot spomin na mesto, kjer so bili ozdravljeni, tako da je ostal od mogočnega drevesa le še opustošen štor. Ti dogodki niso ostali brez posledic: delovanje Cerkve na Portugalskem je bilo do takrat neprestano preganjano in Marijin »prihod« pod hrast je bil kot nekakšen odgovor preganjalcem. Tamkajšnji duhovniki so dejali: »Prej smo spali, zdaj pa delamo.« Med spanje in delo je ujeto še eno zanimivo nasprotje. Človek rabi, da ga nekaj dokončno zbudi. Oblasti pa se nikakor niso dale. Ko je izbruhnila portugalska revolucija, so z dinamitom razstrelili kapelo, ki so jo pri zdravilnem studencu postavili duhovniki. Ena skrajnost pa hitro terja drugo: ob studencu se je po tem dogodku zbralo toliko romarjev naenkrat, kot še nikoli poprej. Številka se giblje okoli pol milijona. Dve skrajnosti pa sta začrtali pot: tu je zrasla največja cerkev na Portugalskem. V glavni oltar so postavili podobo Marije z rožnim vencem, izrezljane natanko tako, kot so jo opisali otroci. Sem se je lahko vselila šele potem, ko so otroke do skrajnosti mučili z vprašanji. Preprosti otroci so govorili o veličastnih rečeh in tako je v majhni vasi zrasla velika cerkev. Veliko se rojeva v malem, malo je odsev velikega. Majhno dete iz jaslic je pribilo na križ grehe vsega človeštva. Bog si izbere majhno, da doseže veliko. Velike stvari dosegati v malem – to bi lahko pomenilo živeti. Že Aristotel je govoril o srednji meri med pretiravanjem in pomanjkanjem. To pa ne pomeni oklevanja med enim in drugim: dandanes se je treba opredeliti.  

 

NALOGA (Fatima): Poiskal bom 10 besed, ki so si po pomenu v nasprotju (kot npr. dobro – slabo, ljubezen – sovraštvo) in jih zapisal v zvezek.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information