natisni
PDF

20. EINSIEDELN V ŠVICI

V prostranih švicarskih gozdovih je doma svoboda. Luterani in katoličani si ne skačejo v lase, temveč živijo svobodno drug poleg drugega. Zanje velja pravilo: Vsakemu svoje. Kar štiri narodnosti so se ujele v to gorato državo; ob vznožju njenih gorá stoji Marijina cerkev Einsiedeln.

argaiv1958

Njeni začetki so povezani s sv. Meinradom, ki je v teh krajih 25 let preživel kot puščavnik. To je bilo ok. davnega leta 800, ko je bila tu naokrog sama divjina – le gozd in pečine. Tako je bil ta kraj povsem primeren za Meinradovo samotarsko življenje. S seboj je vzel nekega tovariša, da vendarle ne bi bil čisto sam. Skupaj sta postavila leseno kolibo, ob njej pa leseno kapelico s podobo Matere božje, da bi tu lahko molila. Z molitvijo in s spokornimi deli sta začela svoje puščavniško življenje. V divjih švicarskih gozdovih sta našla gnezdo z dvema mladima krokarjema; vzela sta živali iz gnezda, ju udomačila in ju vzela popolnoma za svoja, tako da sta bila ptiča z njima praktično na vsakem koraku. Zdelo se je, kot da bi dobila še dva tovariša v svojo družbo. Prvotni tovariš pa se je nekoliko naveličal samotnosti in se vrnil med ljudi, tako da je ostal Meinrad popolnoma sam z dvema udomačenima krokarjema sredi divje narave. To se je razvedelo naokoli in ljudje so se pričeli zanimati zanj. Prihajali so k njemu na obisk in se mu priporočali v številne molitve. Vse je lepo sprejel in vsak je bil deležen pozdrava tudi od njegovih dveh krokarjev.

Nekega dne pa sta se k njemu namenila dva zločinca. Hotela sta ga oropati, ker sta vedela, da je sin bogatih staršev, denar pa sta si obetala tudi od miloščine, ki so mu jo izkazovali ljudje. Že takoj ko sta se približala kolibi, sta Meinradova krokarja z vreščečimi glasovi pospremila gosta tja, kot bi slutila, da nekaj ni v redu. Svetnik pa ju je kljub temu gostoljubno sprejel; povabil ju je celo v kolibo ter jima postregel s hrano in pijačo. Iznenada pa sta se namenila izvršiti svoj naklep: planila sta nadenj in mu grozila, naj jima izroči vse, kar ima. Meinrad pa jima je po pravici zagotavljal: »To, kar je v koči, je vse, kar imam.« Razbojnika pa mu nista verjela in sta ga začela grobo pretepati. Njuni udarci so prerasli v brcanje, suvanje in najbolj kruto človeško obračunavanje. Meinradovo ranjeno telo je postajalo vse bolj šibko in slutil je, da mu bije poslednja ura. S pogledom se je ustavil na Marijini podobi v kapelici in kljub nemoči pogumno prosil svoja ubijalca, če mu izpolnita poslednjo željo. Ob svojem mrtvem telesu je želel imeti prižgani dve sveči: eno ob glavi in eno bo nogah. Njegove ustnice so izdihnile ob izgovarjanju Marijinega imena. Ko je njegova duša zapustila telo, sta razbojnika ob njegovem truplu prižgala dve sveči – ob glavi in ob nogah. Dva plamena sta gorela ob ubogem svetniku in osvetljevala njegovo jasno lice. Lopova pa sta prebrskala hišo, nato pa se čim prej skušala izmuzniti v temine gozdov. To jima je onemogočilo vreščanje Meinradovih krokarjev. Njuna glasova sta se razlegala tako nenavadno daleč, da sta privabila radovedne ljudi. Morilca so ujeli in nista je odnesla brez zaslužene kazni.

Točno na mestu, kjer so našli mučenikovo truplo, pa so zgradili veličastno cerkev. V glavni oltar so namestili podobo iz kapelice. Skozi zgodovino je bila ta božja pot precej na preizkušnji; najhuje je bilo od francosko nadvlado. Francozi so hoteli odnesti Marijin kip, a bistri švicarski menihi so v kapelico postavili ponaredek in šele pozneje vrnili Marijo »domov«. Od takrat ni doživela nobene selitve več; ostala je na mestu, ki ji ga je namenil sv. Meinrad, in množice ljudi jo hodijo obiskovat ter se ji priporočat. Tako ni čudno, da je ta božja pot imenovana tudi »sto hotelov«, saj je skoraj v vsaki hiši gostilna ali vsaj prenočišče za romarje. Med stotimi hoteli in družabnostjo v gostilnah pa si ljudje vseeno utrgajo čas za umik v naravo in za srečanje z nebeško Materjo v samoti. Če smo sami, prisluhnemo tišini. Tišino rabimo, da prisluhnemo Bogu, kot je Jezus molil na samotnem kraju in kot je Meinrad živel sredi divjine. Kadar si sam, imaš dobro priložnost za klepet z Očetom. Bog nam rad povrne čas, ki si ga vzamemo zanj.     

 


NALOGA (Einsiedeln): Danes bom tudi jaz nekaj časa puščavnik. Vzel si bom eno uro, ko bom čisto sam: takrat bom razmišljal, kaj zmolil in morda tudi kaj zanimivega zapisal, če mi bo prišlo na misel v tej uri.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information