natisni
PDF

21. LA SALETTE V JUŽNI FRANCIJI

Gore so zmeraj štrlele v nebo s svojimi izdolblimi vretenci. Povzdignjena hrbtenica sveta se je zdela bliže nebesom. Tako hrbteničasta je tudi pokrajina Savoja na jugu Francije s svojimi goratimi predeli. Na njih leži planinska vas La Salette (izg, lasalet), ki pripada škofiji Grenoble. Hiše se ne gnetejo v zaokroženo celoto, temveč so raztresene po pobočjih, med njimi pa se raztezajo številni lepi pašniki. Na njih živina muli sočno travo, a le malo mleka in mesa se spravi v denar. Tako da v tem, od sveta kar nekoliko odrezanem delu, živijo revni ljudje. V tej vasi se nahaja veličastna cerkev Matere Božje; njen nastanek je povezan z otroki.

argaiv1958

Govorim o dveh preprostih pastirjih, ki sta pasla živino na prelepih gorskih pašnikih. To sta bila 11-letni deček Maksim in 15-letna deklica Melanija. Nekega dne sta kot običajno pazila na krave. Dan je mirno minil, zvečer pa, ko sta hotela zapustiti pašnik, sta iznenada opazila močno svetlobo na nebu. V njej sta zaznala obrise prelepe Gospe. Sedela je ob studencu in pestovala žalost. Kako sta vedela, da je žalostna? O tem so govorile njene roke, ki so zakrivale nesrečen obraz. Nista vedela, kaj naj storita, ko je Gospa spregovorila proti njima z blagim glasom: »Otroka, stopita bliže in nikar se ne bojta! Le dobro nastavita slušne koščice, da bosta slišala vse, kar vama bom povedala!« Sprva sta se bala in Maksim se je skrival za Melanijino krilo, a dobrodušne poteze prelestne Gospe so ju kmalu osvobodile strahú. Vseeno sta stopala proti njej s premišljenimi koraki, zdaj pa se jima je začela tudi sama približevati. Prišla je čisto blizu, stopila celó med njiju, da sta uzrla njeno čudovitost v vsej nebeški lepoti. Njene ustnice so dejale: »Vesta, znano mi je brezvestno življenje v tej vasi. Bog je dal človeku šest dni, da dela na polju in se potí za ljubi kruh, a sedmi dan je posvetil. To je nedelja, dan, ko se človek ustavi, ko zvon kliče k njemu na obisk – v njegovo hišo na kruh življenja. Ta dan naj se človek ozre nazaj, da vidi, če je delal dobro. Slavi naj Gospoda, ki mu je dal svetlobo in temo, dan in noč, krepko telo in je vse podvrgel njegovim nogam. Dvoje otroških oči je vprašujoče zrlo v prekrasno zrklo nebeške Gospe. »Na tej gori pa ni nobene posvečene nedelje,« se je izvilo iz njenih nebeških prsi, »ljudje sploh ne vedo, kdaj je praznik. Sedem dni v tednu brusijo kletvice na svojih ostrih jezikih. S svojo priprošnjo sem doslej Boga še vedno naprosila, naj vam vendarle pusti grižljaj kruha za preživetje, a če se bo tako nadaljevalo, bo moja prošnja vseeno premalo. Za to leto bo še kruha, a naslednja leta znajo obetati slabe letine, bolno živino in lakoto. Sporočita, otroka, sporočita zakrknjenim srcem, naj se ozrejo na tabli z Božjimi zapovedmi!« Otrokoma so besede odmevale v ušesih, še ko je Gospa pogledala proti nebu in se izgubila v višavo in ko je svetloba še nekaj časa ostala, potem pa počasi ugasnila. Po njiju se je ohranilo njeno sporočilo: izbrala si je nekoga, ki je od človeštva najbolj ranljiv, iskren in poslušen – otroka, da to sporoči odraslim. Maksim in Melanija sta z vso vnemo pripovedovala, kako sta videla Gospo z nebeškim obrazom in vitko postavo, z verižico okrog vratu, s križem na njej in s križanim Zveličarjem na njem. Govorila sta o oblakih iz biserov, o belih čeveljcih in rumenih nogavicah, ki jih je imela na sebi. Po tem pričevanju dveh pastirjev se je v vasi La Salette zgodila vrsta nenavadnih spreobrnjenj, da ne bi prišla kazen na ljudi. Nedelja je postala praznik, ni bil več vsak dan enak prejšnjemu in preklinjanje je zamenjala pobožnost.

V zahvalo za to sporočilo je na tej gori zrasla veličastna cerkev z dvema zvonikoma kot gora iz gore, z dvema vrhovoma. Sezidali so tudi hišo za misijonarje in veliko romarsko poslopje. Ta romarski kraj sodi med najviše ležeče Božje poti na svetu. Saj vendar stoji na gori, ki je stik z nebom, poljub zemlje nebu. Gora je najlepši oltar za daritve, saj od tod najhitreje dosežejo nebesa. Tudi deset Božjih zapovedi je Mojzes prejel na gori, na Sinaju, dve kamniti tabli na kamnitem kraju. Kar je vrezano v kamen, to drži. Tu je prostor za spravo z Bogom, da se grešna zemlja pobota z milim nebesnim obokom. Sploh pa so bila svetišča različnih verstev od nekdaj na gorah. Gore nosijo veličasten obraz. Tak tempelj je primeren za nebeško Gospo. 

 

 

NALOGA (La Salette v južni Franciji): Šel bom na točko, od koder vidim najbližjo goro ali vsaj hrib. V zvezek bom prerisal njeno obliko in v obrisano skalo zapisal tisto Božjo zapoved, ki se je najteže držim.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information