natisni
PDF

22. AREZZO V SREDNJI ITALIJI

Pot, ki vodi iz Firenc proti Rimu, ne more zgrešiti mesta Arezzo (izg. Areco) v srednji Italiji. V njem je doma »Tolažnica žalostnih«. Prebiva v krasni kapeli na častnem prostoru tamkajšnje škofijske cerkve in tolaži, tolaži vsakogar, ki pride pod to sonce sušit svoje solze.

argaiv1753

Tolažila je tudi v preteklosti in sušila bridke solze žalostnim, ki so se bali za svoje življenje. Tudi njena preselitev v to imenitno cerkev je povezana s tolažbo. Te so bili prebivalci Arezza močno potrebni. Ta kraj namreč leži na močnem potresnem območju in s to naravno nesrečo se je spopadal dolga leta. Ljudje niso mogli niti enkrat mirno spati, bili so v stalnem strahu, da jim bo tresenje razburjenih zemeljskih plasti pod nogami uničilo domove in spravilo v smrtno nevarnost njihove družine. S tem so se pravzaprav kar navadili živeti, saj jim drugega tudi ni preostalo, kajti potresi so se pojavljali zelo pogosto. Vseeno pa jih je bilo vsakič znova strah, saj pri takšnem zemeljskem premikanju človek nikoli ne more biti povsem prepričan, kako hude bodo posledice. Obupani so prosili pomoči le še v molitvi. Zgodilo se je, da je bil zopet napovedan močan potresni sunek. To je mesto že nekaj dni prej postavilo na noge. Trije možje iz Arezza so se večer poprej dobili v neki gostilni v mestu in se pogovarjali, kam bi lahko najvarneje spravili svoje imetje in kako bi lahko najbolje zavarovali svoje družine. Z vrat gostilne jih je gledala stara Marijina podoba. Pravzaprav se je zdelo, da jih ne vidi več, saj je bil njen obraz ves črn od cigaretnega dima in slabega zraka. Eden se je čisto slučajno ozrl k njej in kar bolj iz navade dejal: »O sveta Devica, kaj praviš, pa ja to ne bo zadnja noč našega življenja!« Mestu je namreč grozilo popolno uničenje in gostilničarka je kljub Marijinemu očrnelemu obrazu pod njeno podobo prižgala svečo. Skupaj so pokleknili ob tenak plamen in se vsi zaprepadeni zagledali v Marijino temno lice, ustnice pa so se gibale v blagem ritmu zdravamarije. Obupani so se vseeno izročali njenemu varstvu. Med molitvijo pa se je njen obraz nenadoma rešil črnega pregrinjala, ki ji ga je izrisal cigaretni dim. Molivci so sprva mislili, da je te spremembe kriv plamen sveče, ki je plapolal pred njenim obrazom. Bolj ko so ogledovali staro sliko, bolj se jim je zdelo, da se je Marijin obraz zjasnil. Bili so začudeni in o tem se je kmalu razvedelo po vsem mestu, da so vsi hiteli na prečuden kraj v povsem običajno gostilno v Arezzu. Novica je prišla na uho tudi škofu in sam si je šel ogledat spremembo. Ljudje so si bili enotni v tem, da je Marijin obraz popolnoma spremenjen. Škof se je odločil zadevo preučiti zato je snel podobo s stene in jo v številnem spremstvu odnesel v kapelo k sebi domov. Stvar ne bi bila tako nenavadna, če se ne bi zgodilo nekaj, kar je ljudem dalo misliti: od tistega večera so prenehali vsi potresni sunki, ki so do takrat ponoči in podnevi tresli deželo v smrtnem strahu za življenje in pred škodo. Marijina podoba je tako romala v tamkajšnjo škofijsko cerkev, kjer so ji namenili častni prostor v kapeli.

Bilo je res nenavadno: prej je njen obraz sameval na gostilniških vratih in nihče se ni dosti menil zanj, saj gostilna res ni prostor, kamor bi hodili izkazovat čast Božji Materi. Zdaj pa je bila vsa obkrožena z verniki, iz katerih so vrele zahvale, ker jih je rešila tega nenehnega trepeta med življenjem in smrtjo. Pa saj je bila Marija tudi za časa svojega življenja samo neopažena žena revnega tesarja Jožefa in kasneje ljubeča mati sinu Jezusu. Šele pod križem je postala Mati človeškim sinovom. Najbolj nenavadno je, da si je Bog v gostilni izbral prostor, kjer se ji je spet razjasnil obraz. Jezus se je zmeraj spustil najniže, saj ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike. Pripravil je gostijo izgubljenemu sinu, odpustil skesani grešnici, ki mu je z lasmi brisala noge, in pustil devetindevetdeset ovac, da je našel izgubljeno ter jo posadil na svoja ramena. Najmanjše v človeških očeh je naredil največje v Božjih. Celo v gostilno je poslal Marijin nasmeh. Nasmeh, ki ji ga je hvaležno vračalo vse mesto. »Tolažnica žalostnih« je poprejšnje solze zamenjala za smeh, ker je nekdo v gostilni prosil, da to ne bi bila njegova zadnja noč. Tolažba menja solze za smeh; Marija v Arezzu zna upravljati z njo.


NALOGA (Arezzo): Kje je najbolj čuden kraj, za katerega si nikoli ne bi predstavljal, da lahko tam deluje Bog? Razmislil bom o tem in kraj zapisal v zvezek.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information