natisni
PDF

23. PODGORJE (MARIA ELEND) V ROŽU NA KOROŠKEM

»Glej, tvoja mati! Glej, tvoj sin!« je zadonelo pod križem. Kjer se je zlomil svet, se je rodilo materinstvo. Pod križem se je zgodilo nekaj sila pomembnega: dobili smo mamo. Bog Oče, stvarnik nebes in zemlje, nam jo je dal, ko smo ostali sami v zapuščenosti križa.

argaiv1933

»Marija v zapuščenosti« – tako se imenuje svetišče v Rožu na Koroškem. Nemško se mu reče Maria Elend, pri čemer beseda »elend« pomeni kamnit, nerodoviten kraj. Tudi v resnici je v tem kraju polno skalovja. Nekoč so morale tja dol prigrmeti velike skale s hribov iznad Podgorja ob avstrijsko-slovenski meji. Tam leži omenjeno svetišče, ujeto v lepo okolico ob desnem bregu Drave. Pripada župniji Podgorje in že samó njeno ime pove, da ga s svojimi hrbti lovijo v zavetje gore. Ljudska domišljija si je te ogromne nanošene skale razlagala tako, da jih je navalil v dolino hudobec. Včasih na ravnini v Podgorju ni bilo nobene cerkve; visoko v gorovju je stala le Marijina kapelica, a kljub odmaknjeni legi je bila že takrat dobro obiskana. Posebno rade so k njej od vsepovsod romale matere. Nekoč se je tja gor namenila plemenita noseča žena z imenom Hema. Šla je k Mariji z dobrim namenom in polna energije. Njeno telo pa je v pričakovanju novega bitja, ki je raslo pod njenim srcem, med premagovanjem poti navkreber postajalo vedno bolj in bolj utrujeno. Na nekaterih strmih predelih se je žena morala oprijeti dreves, ki so rasla ob poti, da se ni opotekla po tleh. Bila je vse bliže Marijini kapelici, a z bližino cilju je naraščala tudi utrujenost v telesu. Le dobrih nekaj metrov pod vrhom si je Hema morala priznati, da ne bo dosegla končne točke svoje poti. Pri tem ji je šlo kar nekoliko na jok, saj je morala porabiti precej svoje moči, da se je povzpela tako visoko, zdaj pa nenadoma ni mogla k Mariji in toliko stvari jo je nameravala prositi. Žena je tiho zahlipala, da je drugi ženi tam v kapelici, sami nebeški Materi, udaril na uho njen tihi jok. Od Heminih ustnic se je utrgala tiha prošnja: »Rada bi prišla k tebi, o, Mati, in Te prosila pomoči. Rada bi zagledala tvojo milo podobo, pred katero je klečalo že toliko kolen in prejemalo milosti iz tvoje roke. Jaz pa do Tebe ne morem, a vseeno sprejmi moje romanje.« Medtem ko so se ženi ustnice zgubale v to ponižno prošnjo, jo je premagal spanec, da je v zelenju ob poti od utrujenosti zaspala. Ko pa je zopet odprla svoje oči, se ni mogla načuditi temu, kar je uzrlo njeno oko: Marijina kapelica je stala tik ob njej, toliko metrov niže, kolikor jih Hema poprej ni mogla premagati. Zdaj se je lahko poklonila Mariji čisto od blizu in ji darovala svoje romanje.

Po tem dogodku je teh nekaj metrov niže v Podgorju zraslo prekrasno romarsko svetišče. Plemenita Hema pa se je kasneje  poročila z nekom, ki je bil plemenite krvi in tako dobila v last kar nekaj gradov; s svojim denarjem je dala sezidati precej cerkva. V tej, ki se nahaja v Rožu na Koroškem, najdemo lesen oltar, ki je marmornato poslikan. V polkrogu razvrščenih ga podpira osem stebrov, z vrha pa nas gleda Bog Oče z zemeljsko kroglo v rokah. Nad njim v podobi goloba s krili prhuta Sveti Duh, v tabernaklju v podobi Kruha prebiva Jezus. Marija je tako v družbi Svete Trojice – žena med tremi božjimi osebami. Žene v božjih očeh zavzemajo pomembno mesto: prav kakor je Mariji v Podgorju do srca prišel jok žene Heme, tako so se Jezusu zasmilile uboge jeruzalemske žene, ko je nesel križ na goro. Spet se je godilo v zapuščenosti križa, da so se pod njim znašle jokajoče žene. Če gremo čez okvire naše kulture, najdemo ženski jok ob grobovih, ko pokopavajo pokojnika, da ga žene z naricavanjem, kot se imenuje njihov enakomerni jok ob takšnih priložnostih, pospremijo na zadnji poti. Milina žene odtehta veliko. Star pregovor pravi, da žena podpira tri vogale pri hiši.

Marija, ki je pod križem postala naša mati, stoji na oltarju v Podgorju med Očetom, Sinom in Svetim Duhom ter potrjuje, kar je zapisano v Svetem pismu: »Kakor sonce, ki vzhaja na Gospodovih višavah, je lepota dobre žene v njeni urejeni hiši.« Prelepa zre skozi trojno cerkveno ladjo, hodnik svoje urejene hiše in v stebre iz rezanega kamna, ki podpirajo njeno hišo. Zre pa tudi v slehernega gosta, ki se ji pride priporočit. Njeno uho trikrat na dan ujame glas zvonov, ki vabijo k molitvi angelovega češčenja. To prelepo staro molitev sklepajo tri zdravamarije, molitve k ženi, ki je kot dekla sprejela voljo Najvišjega in po Svetem Duhu spočela božjega Sina. Skrivnostnost Svete Trojice je napletena okrog žene. Ko se pokrižamo, omenimo Očeta, Sina in Svetega Duha. Pri tem napravimo znamenje križa. Prav pod križem pa nam Bog govori: »Glej, tvoja mati!«

 

Naloga: Danes zvečer bom z znamenjem križa in z molitvijo angelovega čaščenja razveselil uho Matere Marije.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information