natisni
PDF

24. BREZJE

Tale zgodba je le skromen odlomek iz čudovitega romana o Materi, ki je vzljubila slovenske otroke, od Boga položene v njeno naročje. Na Brezjah je stala najprej samo mala cerkev sv. Vida, ki je spadala v župnijo Mošnje. Ko je tja prišel župnik Urban Ažbe in tam zagledal podobo Marije Pomagaj, se je zaljubil vanjo na prvi pogled. K cerkvi je dal prizidati kapelo in vanjo namestil Marijino podobo.

argaiv1753

Tu se začne zgodba o čudežnih ozdravljenjih. Prvi odmev takšnega čudeža je izkušnja 18-letnega dekleta Marije Tavčar. Trpela je za božjastjo in zgodilo se je, da je bila kar dvanajst tednov skupaj priklenjena na posteljo. Potem ko je vendarle lahko vstala z nje, je njena desna noga ostala v kolenu povsem skrivljena. V roke je dobila bergle in le z njihovo pomočjo se je lahko za silo premikala. Preteklo je šestnajst tednov in v deklici je umrlo vsakršno upanje, da bo lahko še kdaj normalno hodila. Poskusili so z vsemi vrstami zdravil, kajti dekličino mlado življenje je komaj odpiralo svoj cvet in poslalo iz njega prve dišave, ko jo je življenje pogledalo s tako krutim pogledom. Nobeno zdravilo pa ji ni pomagalo: vsa mazila, kapljice in razne kopeli so bile, kot da bi se igrali z vodo. Tudi ponoči ni imela več mirnega sna; dvakrat pa se ji je sanjalo nekaj nenavadnega. V svojih sanjah je šla v cerkev na Brezje k podobi Marije Pomagaj. V svetišče je stopala z berglami, zapuščala pa ga je osvobojena lesenih opornih palic. Najprej se ji je zdelo, da so te sanje le ena izmed tisočerih možnosti, ki jih je ustvarila v svoji domišljiji kot način, ki ji bo morda prinesel pogrešano zdravje. Začela pa je vse več razmišljati o teh sanjah in v njej se je oblikovalo posebno zaupanje v brezjansko Marijo; mere tega zaupanja so z dnevi preraščale same sebe in tako se je odločila, da se tudi v resnici poda v to svetišče. Prišla je tja s polnim naročjem zaupanja, da ga je komaj nosila na svojih bolnih nogah. Med mašo pa je krivina v njenem kolenu nenadoma popustila, tako da se je lahko brez bergel dvignila s stola in začudeno ogledovala svojo nogo. Ko se je nekajkrat prestopila z leve na desno, ji je bilo jasno, da je ozdravljena. Njene sanje so postajale resničnost. Naročje zaupanja je postalo naročje hvaležnosti; v ta namen je deklica pustila svoje bergle pred milostno podobo Matere, ki ji je bilo ime prav tako kot njej – Marija. Brez bergel je torej ena Marija stopila iz cerkve pod milo nebo, medtem ko je druga zrla v zapuščene lesene palice pred sabo s svojim še milejšim očesom. Sanje so se uresničile čisto do potankosti. Tako se zaključuje eno najlepših poglavij tega milostnega romana.

Lahko bi opisali še premnoge druge, a s tem bi naredili le nekaj korakov naprej po nikoli dokončani knjigi. Po tem dogodku so tu postavili novo cerkev in glavni oltar posvetili sv. Vidu, a duša cerkve je ostala kapela Marije Pomagaj. Ta je ob tej zidavi ostala nespremenjena; nad njo so sicer zgradili še eno kapelo s kupolo na vrhu, a prostor z milostno podobo je ohranil svoje staro domače mesto. Na zunaj so cerkev oblekli v pisane mozaike, ki so jih v svojem siceršnjem nezanimanju še oblaki gledali nekam zavistno s svojimi belimi vatastimi očmi. Med vojno je Marija Pomagaj zapustila svoj prelepi dom. Zdaj so bili ljudje tisti, ki so ji pomagali, in Marijino naročje je bilo polno zaupanja vanje. Vzljubila je slovenske otroke, ki so jo vzeli za mater. Ko so jo vrnili v prelestno hišo na Brezjah, je podoba dobila prelepo zlato ozadje. Nešteti zlati volančki so zasijali okrog njenega milega obraza, da se je lepota prelivala v milost in skoraj ni bilo mogoče ločiti ene od druge. S tem je Marija postala Kraljica Slovencev. Papež Janez Pavel II. je cerkev temu primerno razglasil za majhno baziliko, nadškof Franc Rode pa jo je razglasil za slovensko romarsko svetišče. To je bila le še uradna razglasitev: romarjev, ki so hiteli v to postavno telo bele cerkve, je bilo že prej dovolj. Lahko bi rekli takole: če je cerkev telo, je Marija duša. Na Brezjah ne more biti drugače. Tam je Marija Pomagaj. Pomagaj telesu, da bodo romarji iz njega odhajali polni zdravja in miru. Tu se končuje ta skromen odlomek. Roman se nadaljuje v cerkvi na Brezjah v kapeli z zlatim tronom.


NALOGA (Brezje): Prosil bom starše, botra ali koga drugega iz sorodstva, da z mano v tem letu poroma k Mariji Pomagaj na Brezje. V zvezek bom zalepil njeno podobo in napisal kratko zahvalo Mariji Kraljici Slovencev.


Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information