natisni
PDF

26. MARIJA NA STRAŽI V MARSEILLU

Na večini upodobitev Marija nosi belo-modra oblačila. Modra kot nebo in bela kot oblaki. Zdi se, kot da z njimi hoče pokazati pot v nebo, kot to počne Božja Mati na straži v Marseillu (izg. Marseju).

argaiv1753

To veliko mesto v južni Franciji je nekaj posebnega: leži na bregovih Sredozemskega morja in združuje ljudi iz vseh mogočih krajev po svetu. Tja i prihajajo z ladjami, ki v pristanišču najdejo za kakšen dan zatočišče. Od pristanišča se tla dvigajo strmo proti skalnatim višinam; tam gori, že na pol poti proti nebu, če malo pretiravamo, se na višinah nahaja Marijino svetišče. Ima veliko kupolo in zvonik s petimi nadstropji. Vse sili v nebo. Veličastna lega pa je še polepšana: čisto na vrhu zvonika stoji Marijin kip, prav takšen, kot ga najdemo tudi v notranjosti svetišča na glavnem oltarju. Nekoč je ta hrib služil kot lokacija za stražni stolp. Stražnik na njem je imel nalogo, da je opazoval ladje, ki so bodisi priplule v pristanišče bodisi zapuščale njegovo obrežje. Pri tem je moral biti izjemno natančen, da se ni zmotil pri štetju ladij, ki so prispele v to mesto. Danes je poizvedovalna služba čisto drugačna. Pravzaprav je tako moderna, da bi se njeni organi naravnost smejali stražnikom, ki so na hribu šteli ladje. Že takrat je stala tam gori Marijina podoba, le da je bivala v majhni kapeli, a to mornarjem ni jemalo zaupanja vanjo. Kadar jih je ujelo morje v svoje razdražene valove, so zaupljivo gledali na hrib s stražnim stolpom. Ja, k Mariji Stražarici so gledali, da izprosi pri Očetu, naj umiri morje, kot je to nekoč storil Jezus, ko so ga prestrašeni učenci na čolnu prebudili iz mirnega spanca. Mesto je bilo svoje čase obdano z obzidjem, in šele ko so prišli mirnejši časi, je kapelico »Naše Gospe na straži« nadomestila današnja veličastna cerkev.

Potem so se nad mesto zgrnile drugačne nevarnosti: razširila se je kuga. Ljudje so množično umirali zaradi nje in težko se je našel človek, ki je hotel skrbeti za bolnike. Eden takšnih je bil duhovnik Belsunge. Ta je žrtvoval svoje življenje v tveganju pred neozdravljivo boleznijo ter nudil bolnikom dušno in telesno oskrbo. Mož se ni zbal črne smrti in ni zbežal iz mesta kot mnogi prebivalci, ki so se prestrašili za svoje življenje. Verjel je, da kdor išče svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa izgubi svoje življenje zaradi Njega, ki se razodeva v najmanjšem bratu, ga bo našel. Velikodušno se je žrtvoval za najbolj nemočne med njimi in naredil njihove zadnje trenutke na tem svetu precej svetlejše, kot bi bili sicer. Veselil se je možnosti, da bo morda še tisti dan s katerim izmed njih v raju, in ni se bal kuge, ki umori telo, pač pa je trepetal pred tistimi, ki umorijo dušo. V takšnem zaupanju je ostal v umirajočem mestu in se zaupljivo obračal na grič k Mariji Stražarici, da bi čuvala ta kraj. Nebo nad njim je bilo še vedno modro in oblaki so ostajali beli kljub črnini, ki je preplavila ulice. To mu je vlilo upanja in vsi, ki so bili tako pozitivno naravnani kakor on, so dočakali čase, ko se je kuga poslovila.

Marseille je ostal mogočno mesto; lahko si rekel, da so to palače, ko si ga ogledoval. Imelo je močno stražo na skalni višini na hribu – takšno, da ji niti kuga ni mogla blizu. Prebivalci, ki so preživeli to črno smrt, so Mariji na straži kar v mestu postavili še en dom, da so jo lahko vzeli za svojo sosedo, ki ni le posrednica med zemljo in nebom, temveč še bolj čuti utrip mesta. Zgradili so ji hišo sredi svojih domov in se ji tam priklanjali ter vzdrževali dobre sosedske odnose. Marija je bila dobra gostiteljica, vseeno pa ni zanemarila vloge, ki ji je pripadala poprej. Ostala je na straži na hribu nad mestom na belo-modri podlagi neba. V teh barvah sije z množice upodobitev kot pot v nebo, kar Marija zagotovo je, glede na to, da je bila v nebo vzeta z dušo in s telesom. Takšna gleda v mesto Marseille pod seboj in šepeta skozi zrak: »Stražim vas, da tudi vi pridete za mano!« Na vsem svetu se res godi tako: eni zapuščajo zemljo prej, eni pozneje. Tisti, ki se ne bojijo smrti, odhajajo z lažjim srcem.


NALOGA: (Marseille):  Sam bom narisal Marijino podobo, oblekel pa jo bom v oblačila tiste barve, ki je meni najljubša.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information