natisni
PDF

28. MARIJA TOLAŽNICA PRI GRADCU

Rajši imamo veselje kakor žalost, raje zdravje kot bolezen, življenje nam je ljubše od smrti. Uro in pol stran od Graca vodi Božja pot na grič, kjer biva »Marija Tolažnica« v beli cerkvi kot tolažba za črne stvari.

argaiv1958

To belo cerkev je dal tod postaviti graški grof Wilfestorf, ko mu je umirala hči. S priprošnjo Mariji je hotel z zidavo cerkve izprositi dekličino zdravje. Pri bratu redovniku v samostanu, je videl lepo podobo Matere Božje in prosil ga je, če mu jo podari, da jo bo postavil v glavni oltar. Tako se je tudi zgodilo. Hčerkino zdravje je resda izprosil in iz prej zapuščenega griča se je vzdignila prelepa cerkev, a še preden je bila povsem dokončana, je njegovo življenje ugasnilo. Tudi kasneje je imela »Marija Tolažnica« tam gori opraviti s smrtjo. Če se je na eni strani življenje prižgalo, je na drugi ugasnilo. Najbolj so se zanj bali v teh krajih ljudje v času, ko je razsajala kuga po deželi. Mrliči so ležali kar v gručah okrog in okrog. Ulice so bile polne na pol strohnelih človeških ostankov in trupla so ležala tudi po hišah kar povprek. Z njih se je širil vedno večji smrad, a v strahu, da bo tudi sam postal žrtev te črne smrti, si nihče ni upal odstraniti umrlih teles. Mestu je grozilo izumrtje in ljudje so množično bežali iz Gradca v belo, lepše življenje. Komisar zoper kugo se je zaprl v strogo varovano palačo zunaj mesta, da se ga bolezen slučajno ne bi prijela. Bil je povsem nemočen in zatiskal si je oči pred kruto resnico o množični smrti. K njemu pa je nekega dne prišel neznan delavec Pavel. Komisar ga je komaj spustil notri in tudi potem mu v strahu pred kugo ni dovolil, da bi se mu približal. Pavel pa je povedal, da je zbral šestdeset pogumnih mož, ki so z njim pripravljeni iti na ulice Gradca in pokopati mrtve. Komisar je bil začuden nad njegovim pogumom in sram ga je bilo lastnega strahu. Možje, ki so se lotili te težke naloge, so šli pred tem k Mariji na grič, se ji izročili v varstvo ter tam, ob maši domačega župnika, prejeli spoved in z obhajilom kruh, od katerega človek živi vekomaj,. Nato so šli spravljeni z Bogom brez strahu mirno smrti naproti. Duh je bil tisti, ki je oživljal, meso ni nič koristilo. Šli so brez upanja na povračilo, iz gole ljubezni do bližnjega. Takrat bi jim Jezus lahko zašepetal na uho: »Nag sem bil, pa ste me oblekli, lačen sem bil, pa ste mi dali jesti …« Možje so prišli v mesto, kjer je vladal nemogoč smrad in tudi slika mrtvih teles je bila grozljiva. Vseeno si niso zatiskali oči pred minljivostjo vsega človeškega, ki ne izbira sámo načina, na katerega bo preminilo. Približali so se truplom, jih naložili na vozove ter jih pokopavali v velike jame, ki so jih izkopali. Mešalo se je oboje: življenje in smrt. Zdaj bi lahko katerikoli od živih podlegel kugi in se pridružil mrtvim. Božja volja pa je bila drugačna in za to bi znala imeti razloge. Vseh šestdeset je prišlo nazaj popolnoma zdravih in življenje v njih se je zdelo bolj živo od vseh drugih, ki so živeli tam v Gracu, a niso upali pogledati v oči smrti na mestnih ulicah; niso si priznali, da je oboje, življenje in smrt, sestavni del vsega človeškega, temveč so na vse skupaj gledali izrazito črno-belo. Pogumnih šestdeset mož pa se je zahvalilo »Mariji Tolažnici« na hribu za varstvo. Mati jih je gledala prav tako umirjeno, kot so se oni odpravljali v mesto. Pestovala je Jezusa: bil je majhen in iz njegovih oči je svetilo otroško veselje do življenja. Marija ga je v naročju držala tudi kot mrtvega, ko so ga sneli s križa. Takrat je bila žalostna, a verjela je v vstajenje, zato je znova lahko postala vesela. Kjer je žalost mogoče potolažiti, tam je še upanje na življenje. Komur obraz umijejo solze, mu nasmeh še bolj pristaja na licu. V beli cerkvi črnina ne predstavlja nobene žalosti. Tudi rože, ki rastejo iz grobov, nosijo življenje v sebi. Nemara so celo bolj žive kot kakšna cvetlica na travniku. Svoje korenine pogumno stegujejo v črno prst, v prah, v katerega se človek povrne. V temnih nočeh se po cvetovih nagrobnih rož igra ogenj sveč s svojimi plameni, ki z gibanjem ustvarjajo življenje.

 

NALOGA (Grac): V zvezek bom narisal grob. Kot znak življenja bom na njem naredil prelepe rože in prižgane sveče.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information