natisni
PDF

29. TURNIŠČE

Tam pod Logom v Prekmurju srečaš starodavno turniško lepotico. O lepoticah je kajpada zmeraj prijetno govoriti, a ta je nekoliko nenavadna: ne more se premikati. Seveda se ne more, ko pa vendar govorim o hiši. Pa ne o čisto navadni, ampak o prebivališču Boga na zemlji – o cerkvi namreč. Še več, gre za Božjo pot iz davnega 11. stoletja. Prekmurci ji pravijo tudi »Marija na püstini«. Sámo ime kraja Turnišče je vzeto iz besede turen, ki pomeni staro utrdbo. V našem primeru gre za slovensko utrdbo, ki je bila tod postavljena v obrambo proti sovražnikom. V času Turkov je bilo na tem ozemlju precej grozljivo. Zemlja je bila naravnost prepojena s krvjo prebivalcev in po poljih so se zlivali rdeči hudourniki krvi. Za krvave poplave so poskrbela ostra turška rezila, ki so se zajedala v slovensko meso. Prestrašeni prebivalci Prekmurja so bežali pred divjimi napadalci, kajti Turki so bili navajeni zmagovati in že sama misel na novo osvobojeno zemljo jim je povečevala pogum in moč. Ranjena polja so krvavela, da je bila zlata pšenica na njih vsa sveže krvavo oblečena in naši ljudje so si zavetja iskali v cerkvi. Bojišče je bilo polno sovraštva in smrti. Turki so že dosegli cerkveni prag in zdaj zdaj bi moralo udariti po starodavni lepotici. Marija pa je znala obvarovati svoj dom; zgodilo se je namreč nekaj nenavadnega: zganila se je njena mila slika in nenadoma je njena podoba dobila žive poteze. Postava s slike se je presnovala v živo telo in se pričela pomikati vzdolž cerkvene ladje proti izhodu. Že je njena noga krenila čez prag pod zvezdnato, a trpeče nebo. Zunaj je ugledala pravo pravcato vojno in sovraštvo, ki je velo iz oči na obeh sovražnih straneh, je zalomilo stene njene nežne duše. Njen prihod skozi cerkvena vrata je popolnoma spremenil položaj zunaj. Marija je zasijala na pragu lepše od zarje, svetleje od sonca, bolj sanjavo od lune, a hkrati bolj strašno kakor vojska. Stala je tam kot najčudovitejša prikazen, da bojevniki sploh niso vedeli, kako se iznenada sredi vse grozote lahko prižge tako mila slika. Sploh niso vedeli, kako se v takšnih okoliščinah ravna z lepoto in milino. Iz slovenskih grl so zadoneli vzkliki: »Marija, varuj naš dom, čuvaj našo domovino!« Turške oči so zazijale kot blazne in njihove glasilke so poslale v svet najbolj grozeče vzklike pod soncem. Marija se jim je zdela kot kazen z neba, ki jih je zadela zaradi njihove lastne neusmiljenosti, in kot prikazen, ki ni mogla priti z zemeljskih tal. Oboji so začudeno buljili v njen nepričakovan prihod. Razlika je bila le v tem, da so ene oči sijale od nepričakovanega veselja, druge pa od nepričakovane groze. Nikomur ni bilo jasno, kako je mogoče, da je prišla podoba kar sama iz cerkve, vsa sijoča kakor zarja. Njen izraz na obrazu je vse navdal z nekim neotipljivim strahom: že tako čist obraz so umivale bridke solze. Polzele so po deviških licih in risale steze žalosti nanje. Domačinom se je zasmilila v dno srca, Turki pa so se je tako prestrašili, da so kričali kot nori, pustili ves plen, ki so ga nakradli, se sunkovito odmaknili od cerkve in praznih rok zbežali nazaj proti svojim krajem. Začudeni domačini pa so zrli v Marijin blagi obraz. Solze na njem so jih nekoliko plašile, a vseeno so razumeli, kakšna bol jih je lahko rodila. Bile so kakor rosa, ki je zbudila jutro po temni noči napadov. V tem jutru so zadehtele prve rože s svojimi drobnimi belimi zvonovi: šmarnice oz. solzice. Drobne, čisto bele solze, prav kakor Marijine, so se izrisale na zeleno travnato podlago, da je starodavna cerkvena lepotica stala na njej kot na krasni zeleni preprogi z belimi vzorci. Pred začetkom druge svetovne vojne je bila starodavni lepi turniški cerkvici prizidana druga, večja cerkev. Razkošne baročne oltarje iz stare so prenesli v novo cerkev; ob prezidavi so v stari cerkvi pod poslikanimi freskami odkrili še eno poslikavo in pod njo še eno. S svojim vodoravnim lesenim stropom in polkrožno apsido prelepa stoji v Prekmurju. Prej se je to zemljišče imenovalo Črnec, po možu, ki je bil njegov lastnik; od Marijinega prihoda čez cerkveni prag pa nihče več ne povezuje tega svetišča s temnimi odtenki. Baje prav od takrat rastejo tam drobni cvetovi šmarnic. Vsi beli in nedolžni pa nosijo v sebi tudi strup in oddajajo izredno močan vonj, ki je sicer nosnicam prijeten, a po njem rada boli glava.

argaiv1061

Takšna je šmarnica: silno lepa, nedolžna in zdi se nedotakljiva. Podobna je Mariji: ta je prav tako lepa, nedotakljiva in izredno močna v svoji nedolžnosti. Ona bi utegnila pri Bogu veliko izprositi. Takšna dehti šmarnica v blagoslovljenih majskih dneh.


NALOGA (Turnišče): Šel bom pogledat, če že kje rastejo šmarnice. Najmanj eno bom prinesel domov in z njo okrasil domačo hišo.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information