natisni
PDF

31. MARIJA ZELL

Svoje čase v Avstriji ob Božjem svetišču Marija Zell ni bilo tako kot danes. Nobene prostorne planjave in nobenega velikega trga. O veličastni cerkvi ne duha ne sluha. Pač pa so se tu razprostirali temni gozdovi, poraščeni tako na gosto, da v nekatere njihove predele sonce sploh ni moglo prodreti. Je mogoče, da bi v takšni samotni goščavi živel človek? Bilo je mogoče, saj je moralo biti ne glede na to, kako je človek tu sploh lahko preživel.  

argaiv1753

Godilo se je tako, da so tod prebivali drvarji. Deležni niso bili prav nobene kulturne vzgoje in edina skrb jim je bil boj s trdoživo naravo, da so od nje odtegnili grižljaj za svoja lačna usta. Ti ljudje niso poznali vere in molitve. Bog pa se je nanje vendarle ozrl. Nekaj ur stran je namreč stal samostan sv. Benedikta. Tamkajšnjemu predstojniku so se smilili ubogi, nevedni delavci, ki niso imeli nikakršnega stika s preostalim prebivalstvom. Posadka menihov se je na njegovo željo odpravila tja. V gozdu si je zgradila leseno kočo, ki jo je razdelila na dva dela: polovica je služila za bivanje, v drugo razpolovljeno stran pa so naselili nekoga drugega – to sta bila Bog na križu in pa milostna podoba Božje Matere. Sem so menihi hodili na obisk k Mariji ter ji darovali svoje maše in molitve. Pri tem pa so začeli uresničevati svoj načrt: vabili so k sebi drvarje, jih učili osnovnih verskih resnic ter jim dovolili, da so prisostvovali njihovim obredom. Nikoli zares udomačeno ljudstvo je padlo v roke skrbne vzgoje; njen odtis je odmeval v srcih in glavah preprostih drvarjev. Všeč jim je bil Kristusov nauk, saj so bile to besede o ljubezni in enakosti vseh ljudi. Poprej tiha drvarska ognjišča je zdaj razsvetljevala molitev, poprej prazne obroke hrane je začenjal in sklepal blagoslov v obliki križa. Praznino je zapolnil smisel, sivi vsakdan je dobil vsebino, ki ni bila ujeta le v težko fizično delo, temo je nadomestila luč, v goščavo je posijalo sonce. Mnogi izmed drvarjev so se dali menihom krstiti; krščeni v vodi so čakali še na krst v Svetem Duhu. Tako so ljudje, ki so prej živeli skoraj kot živali, postajali bolj in bolj človeški. Temno goščavo so povsem razredčili in tu je nastala dobro vzgojena krščanska občina. Počasi se je povečala v sedanjo naselbino, sredi katere so zgradili veličastno cerkev s tremi zvoniki in s kupolo. Zgradba deluje še bolj mogočno, če s pogledom v njenem ozadju oko ujame planine in skalnate gore. Tudi od znotraj izgleda prekrasno: ima tri ladje in na obeh straneh se vrstijo kapele. Posebno zanimiva je kapela sredi cerkve, v kateri kraljuje prav tista Marijina podoba, ki so jo imeli menihi v delu lesene koče, postavljene sredi gozda. To je starodaven Marijin kip iz lipovega lesa z Jezusom v naročju.

Kjerkoli so delovali menihi svetega Benedikta, povsod je bilo njihovo delo nenavadno blagoslovljeno. Zmeraj so izgovarjali Marijino ime in že samo s tem se je blagoslavljalo vse, kar je prišlo pod njihove roke. Na nove in nove ustnice se je selila vesela aleluja in benediktinski red se je silno razširil. Česarkoli so se lotili, so naredili dobro. Bilo je, kot bi se v polnosti uresničile besede, ki jih je izrekel Janez Bosko: »Ona nikoli ne stori zadeve samo na pol!« Ne, Marija vse naredi do konca. Kdor prosi k njej, ne naleti samo na upanje, ki ugasne, ko dogorijo prve iskre. Ona zadevo spelje do konca. Tako se je zgodilo tudi v marijaceljskem svetišču: gradnja je bila dovršena, in ko so ga obiskali številni verniki, so lahko občudovali starodaven kip sredi kapele, znotraj poslikane modro in z zlatimi zvezdami na modrini. Tam biva Mati, ki je drvarje velikodušno sprejela v svojo družino. To je 47 cm visoka Marijina podoba, ki okrog sebe zbira množice, da skupaj molijo k istemu Očetu. V njenih rokah je Jezus, tu, med molivci, ki ga imajo v skupni molitvi sredi med seboj. Na tem mestu se gradi Cerkev v malem, od najmanjšega drvarskega ognja do velikega, razsvetljenega ognjišča, okoli katerega se zbira srečna družina. Tu ni več ognjišč, ampak je en ogenj; plamenov je veliko in čisto različno plapolajo, ampak že od daleč se jim vidi, da je Duh isti. Prav zaradi tega je ogenj topel in živahen. »Vi ste luč sveta,« pravi Jezus svojim plamenom.


NALOGA: (Marija Zell): Nekoga doma bom prosil, da mi bo pomagal zakuriti majhen ogenj, če to ni mogoče pa bom prižgal svečo. Ob ognju ali sveči bomo skupaj zmolili Jezusovo molitev očenaš in zdravamarijo.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information