natisni
PDF

5. Pod slapom milosti

Blažena mati Terezija iz Kalkute je vedno poudarjala, da dobiva moč za svoje delo v vsakdanjem češčenju Najsvetejšega. Vsaj eno uro si je vzela časa, da je preživela pred tabernakljem in si nabirala moči za delo, ki ni bilo lahko. Samo z močjo, ki jo je prejela v molitvi pred Najsvetejšim, je lahko služila najbolj revnim med ubogimi. Ker se je zavedala svojega poslanstva, je sprejemala vse reveže, ne glede na vero in kasto, z enako ljubeznijo je zmogla delati skupaj z Jezusom.

argaiv1589

Njeno delo ni bilo lahko, saj je pobirala po ulicah Kalkute od vseh zapuščene in umirajoče reveže, ki niso imeli nikogar, da bi zanje poskrbel. Bila je kot angel dobrote in je pomagala tam, kjer je bilo najbolj nujno. Njena moč ni bila slava, ki jo je obdajala, ampak je bil Jezus, ki ga je nosila v svojem srcu. V molitvi pred Najsvetejšim je vpijala njegovo milost in srkala njegovo ljubezen. Zanjo bi lahko rekli, da je za vsa svoja dela črpala moč pred tabernakljem. Ko je molila, se je nahajala pod pravim slapom Božjih milosti, ki so padale nanjo, jo krepile in usposabljale za izkazovanje ljubezni.

Ko je vojak Jezusu prebodel stran, je pritekla kri in voda. In tega studenca je bila rojena Cerkev in njeni zakramenti, ta studenec, ki od takrat nikoli ni usahnil, ampak se razliva na vsakega, ki se mu s hrepenenjem približa. To je studenec, ki vedno teče in namaka z živo vodo žejna srca.

Vsak tabernakelj bi lahko primerjali z Jezusovim prebodenim Srcem. Iz vsakega tabernaklja izhaja moč Božje milosti, še več, Jezus sam nas obseva s svojo ljubeznijo, kadar se mudimo pred Najsvetejšim.

Izraelci so potovali po puščavi in naposled so postali zelo žejni in izčrpani, saj ni bilo ne hrane in ne vode. Bog je naročil Mojzesu, naj udari po skali in ta bo spustila vodo. Takole je Bog govoril Mojzesu: »Vzemi palico in z bratom Aronom zberita skupnost! Govorita skali pred njihovimi očmi in dala bo svojo vodo! Tako boš storil, da jim bo pritekla voda iz skale, in boš napojil skupnost in njihovo živino« (4 Mz 20,8). Ta voda je pomenila za Izraelce rešitev, da niso od žeje pomrli.

Na veliki petek je vojak prebodel Jezusovo stran in takoj sta pritekli kri in voda. Iz prebodene strani se je rodila Cerkev, hkrati pa je pritekla tudi moč, iz katere Cerkev živi in se pomlaja. Prebodeno Jezusovo Srce je dalo potoke milosti, ki se še vedno razlivajo na žejno in lačno človeštvo. Tudi evharistija se je rodila iz Jezusovega prebodenega Srca. Evharistija je studenec milosti in moči, ki je na razpolago hrepenečemu, željnemu in omaganemu človeku. Ta studenec ne bo nikoli usahnil, marveč se razliva z vedno novo močjo in svežino. Človekovo srce potrebuje vode iz tega izvira. Podobno je jelenu, ki išče vodo. Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po Tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu (Ps 42,2–3). Človekovo dušo žeja po živem Bogu zato, ker v sebi nosi Njegovo podobo. To hrepenenje lahko človek poteši ob ranjenem Jezusovem Srcu, ki je bilo za nas in zaradi nas prebodeno. Iz njega se razlivajo pravi potoki voda, ki nas očiščujejo, odžejajo in posvečujejo.

Prav tabernakelj je tak studenec ali slap milosti, ki nas krepi in umiva, ko se mu približamo. Krepča nas z vodo ljubezni, nas navdušuje za dela ljubezni in izpira naše slabosti, da lahko čistih src stopamo po poti ljubezni do Boga in do bližnjega.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information