natisni
PDF

6. Drugačna hrana

Italijanski pisatelj in novinar Vittorio Messori, ki je imel tudi pogovor z Božjim služabnikom papežem Janezom Pavlom II., je napisal več knjig. Posebej se je ukvarjal z versko tematiko, saj je globoko veren mož. V eni izmed svojih knjig piše tudi o evharistiji. Iz njegovega pisanja odsevata globoka vernost in tudi izvirnost. Takole pravi:

argaiv1000


»Običajna hrana, ki jo uživamo vsak dan, se v človekovem telesu použiva in jo telo porabi za svoje delovanje. To, kar zaužijemo, telo predela in razgradi, a tisto, kar potrebuje za življenje, posrka in se spremeni v energijo. Vse, kar pa za človekovo telo ni potrebno, se izloči. Evharistija pa je popolnoma drugačna hrana. Ko jo človek zaužije, se začne drugačen proces. Evharistija použiva to, kar je človeškega in spreminja v Božje. Evharistija človeka spreminja in ga dela zmeraj bolj Bogu podobnega ter ga napolnjuje z Bogom. V človeku deluje kot energija, ki mu pomaga, da slabosti in napake čedalje bolj izkoreninja in krepi rast dobrega v njem.«


Spoznanje tega pisatelja tudi nam pomaga razumeti skrivnost evharistije. Zato je popolnoma pravilno, da evharistijo razumemo kot hrano za človekovo dušo. Človek bi sam od sebe ne mogel narediti veliko dobrega, posebej nobenega koraka na poti svetosti, če ne bi užival posebne hrane za dušo. Potrebno je, da pogosto pristopamo k svetemu obhajilu in prejemamo moč, da bi se dobro v nas hitreje razvijalo ter da bi laže opuščali slabe navade in obvladujemo svoja nagnjenja.


Evharistija ni nagrada za zveste in svete duše, ampak potreba vsake duše, ki gre po poti svetosti. Ne smemo pristopati k obhajilu kar iz navade, ne da bi se zavedali, da je to srečanje z Bogom. V trenutku prejema svetega obhajila povabimo in prejmemo samega Boga v svoje srce. On postane spremljevalec v našem življenju. Vabi nas k dobrim delom in nam daje moč, da bi laže nesebično služili bližnjemu. Bog deluje v srcu kot neka moč, ki nas kliče k odločanju za dobro in ki nam daje veselje za ljubezen ter nas opominja, da se ne bi odločali za slabo. Jezus ostaja po Svetem Duhu skriti gost v človekovem srcu, dokler ga človek sam z grehom ne izžene iz njega. Ko nosimo Boga v svojem srcu, nam on ne jemlje naše svobode, popolnoma jo spoštuje in lahko delamo, kar hočemo. On nas samo tiho nagovarja in kliče k dobremu. Pomaga nam prodirati v skrivnost Božje ljubezni, predvsem pa nas neizmerno ljubi. Ko nosimo Jezusa v svojem srcu, lahko začutimo, kako zelo smo ljubljeni. To spoznanje človeka dviguje, da se še bolj odpira Bogu in pusti, da ga on usmerja na pot dobrega. Vsako dobro dejanje človeka opogumi za še večje korake na poti kreposti. Napredovanje v dobrem lahko človeka privede do zavesti, kako zelo nas Bog ljubi. To spoznanje človeka vedno bolj navdušuje za ljubezen in ga spreminja. Pod Božjim vplivom človek postaja vedno bolj Božji. To pomeni, da je Bog vedno bolj upodobljen v človeku. Božja podoba postane zmeraj bolj vidna v človeku in iz njega izžareva.


Prejem evharistije mora zato biti dejanje ljubezni in zavestno srečanje z Bogom. Od malomarno prejetega svetega obhajila človek nima tistih sadov, ki jih Bog želi človeku podariti. Potrebno je vsak dan znova reči »da« Božji volji. Bog človeka nikoli ne bo na silo naredil dobrega. Prejem svetega obhajila nas torej kliče k sodelovanju z Bogom. Človek mora Bogu odpreti svoje srce in se mu pustiti, da ga spreminja. Bog deluje v človeku, če ga ta povabi in prosi, da se v njem upodobi.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information