natisni
PDF

7. V Njem živimo …

Neki svetnik, ki je bil za življenja župnik, je pogosto opazil, da moški srednjih let prihaja sam v cerkev in se tam več časa zadržuje. Nekega dne ga je opazoval, kako je vstopil in pobožno pokleknil pred Najsvetejšim. Potem je sedel v klop, si razpel suknjič in nato še srajco. Župnik je ves presenečen pristopil in ga vprašal, kaj počne. Mož mu je prijazno odgovoril: »Sončim se! Pustim, da mi Jezus sije na srce!«

argaiv1000

Ko se je apostol Pavel sprehajal po Atenah, je videl veliko templjev, kar je nakazovalo pobožnost Atencev. Na areopagu jim je o tem spregovoril in jih klical k veri v Jezusa, od mrtvih vstalega. Med drugim jim je o Bogu rekel: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,28). Skušajmo danes doumeti te besede in jih povezati z Jezusom pod podobo evharističnega kruha, ki ga hranimo v tabernakljih.

Tabernakelj ni samo hišica, kamor shranjujemo Najsvetejše, da ga lahko delimo pri sveti maši in drugih bogoslužjih ali pa ga nosimo bolnikom kot sveto popotnico. Tabernakelj je v resnici Božje bivališče, toda Boga ne moremo zapreti za zlata vratca. Bog je večji od tabernaklja in ga prestopa in žarči iz njega. To je delček nebes na zemlji, saj tam, kjer je Bog, tam so nebesa! Ko bi mogli s svojimi očmi zaznati in gledati Boga, bi lahko presenečeni ugotovili, da ni Bog samo v tabernaklju, marveč je vsa okolica polna Božjega veličastva. V prispodobi bi lahko rekli, da je tabernakelj kot močna luč, ki sveti na vse strani in razsvetljuje temo. Bog sije iz tabernaklja in tisti, ki pride pred tabernakelj molit, se potopi v ta Božji sij.

Zato besede apostola Pavla veljajo še bolj, kadar smo pred tabernakljem, da v njem živimo, se gibljemo in smo. Kadar molimo pred Najsvetejšim, pustimo, da Bog sije na nas. V njegovi ljubezni se sončimo in on deluje na nas, da postajamo od Boga zagoreli, to je polni milosti. Zato je molitev pred Najsvetejšim zelo dragocena. Zgodi se, da človek kdaj ne more moliti z besedami. Takrat je dovolj, da z ljubeznijo pokleknemo pred Najsvetejše in pustimo, da nas Bog obsipava s svojimi darovi.

Kadar smo pred tabernakljem, bi lahko rekli, da plavamo v Božji navzočnosti in se prepuščamo Božji ljubezni. Zato je dovolj, da se živo zavedamo Božje navzočnosti in se v njej odpočijemo. Zelo dobro je, da se zavedamo svoje neznatnosti pred Bogom in prosimo za odpuščanje grehov. Lahko zmolimo tudi kesanje nad svojimi grehi in sklenemo, da jih bomo čim prej položili v Božje usmiljeno Srce pri zakramentu svete spovedi.

Bog nas pred tabernakljem vedno pričakuje. Na ta način želi krepiti naše duše in jih ozdravljati vseh bolezni. Tudi cestninar je stopil v tempelj in ponižno molil k Bogu. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Jezus pa dodaja: »Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan«(Lk 18,13–14).

K molitvi pred Najsvetejšim nas Jezus sam vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Poslušajmo njegov glas in radi pohitimo pred tabernakelj, da se spočijemo v siju Njegove ljubezni!

 

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information