natisni
PDF

10. Srce župnije

Terezija Deteta Jezusa je premišljevala o svojem poklicu in svojem mestu v Cerkvi. Takole je zapisala:

argaiv1731

»Ko sem prebirala ono mesto o skrivnostnem Kristusovem telesu, ki je sveta Cerkev, nisem pri nobenem udu, ki jih sveti Pavel našteva, mogla misliti nase. Najraje bi se postavila za vse ude. Ljubezen mi je pomagala s svojim ključem do mojega poklica. Jasno: če je Cerkev iz udov sestavljeno telo, mora imeti najpotrebnejše, najvažnejše, in to je srce, ki mora goreti v ljubezni. Ljubezen poganja vse ude, da delujejo. Če bi ugasnila ta, bi prenehali apostoli z oznanjevanjem evangelija in mučenci bi se branili prelivati svojo kri. Spoznala sem, da je v ljubezni obsežen vsak poklic, da je ona vse v vsem, da obsega vse čase, vse kraje, saj je večna.

Skoraj brezumno srečna sem zaklicala: 'O Jezus, moja ljubezen! Končno sem le odkrila svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Našla sem mesto v Cerkvi. In to mesto si mi pokazal ti, moj Bog. Ljubezen naj bom v srcu svoje matere Cerkve! Torej bom vse obenem. Prav, kakor sem si nekoč želela.'«

Podobno kot sveta Terezija se moramo tudi mi spraševati, kje je naše srce. Brez dvoma lahko ugotovimo, da je srce vsake župnije evharistični Jezus. Tabernakelj je tisto srce, ki utripa za vsako župnijo. Tega bi se morali globoko zavedati.

Srce ima nalogo, da prečrpava kri in jo pošilja po vsem telesu do najmanjše žilice. Tudi Jezus je v vsaki župniji srce, ki želi svojo moč pošiljati v vse ude in jih napolnjevati z milostjo. Hoče nam dajati hrano za naše duhovno življenje. Zato je potrebno, da se mu približamo in se pustimo nasititi ter napojiti z njegovimi darovi. Evharistično Srce nas mora poživljati, da ne bi umrli od zapuščenosti.

Jezusovo Srce utripa za nas v tabernaklju in je ljubezen, ki se hoče razlivati na vso župnijo, na vse, ki živijo okoli tega Srca. Utripanje Božjega Srca je potrebno za nas, moramo ga slišati. Utripanje materinega srca, ki ga otrok čuti in tudi sliši, ga pomirja in mu daje občutek varnosti ter ljubezni. Tudi mi kristjani moramo slišati utripanje Božjega Srca, da se pomirimo in da začutimo, kako smo ljubljeni; da dojamemo, kako zelo smo varni v Jezusovem Srcu. Temu čudovitemu Srcu se je treba čimbolj približati in mu v tihoti tudi prisluhniti. Kakor otrok na materinih prsih moramo tudi mi ob tabernaklju, pred Najsvetejšim, poslušati utripanje Božjega Srca. To Srce bije za nas, nas ljubi, za nas bi bilo pripravljeno še enkrat umreti, če bi bilo to potrebno.

Srce pošilja kri po vsem telesu in jo usmerja: izčrpano potegne nazaj, da se obogati; bogato in polno moči pa pošilja po vsem telesu. O, ko bi mi kristjani znali svoje misli, želje in hotenja prepustiti Jezusovemu Srcu, da jih usmeri, obogati in slabe izloči. Ko bi znali vse svoje odločitve sprejemati na kolenih pred tabernakljem! Ob utripanju Božjega Srca bi začutili, kaj nam je v zveličanje. Naučili bi se razlikovati med dobrim in hudim ter se okrepljeni in umirjeni podali na pot življenja. Ob Srcu župnije, ob evharistiji, bi se učili živeti, ljubiti in delati.

Jezus, odpri nam svoje evharistično Srce, da bi začutili, kako utripa za nas. Napolni nas s svojimi darovi in nauči nas ljubiti!

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information