natisni
PDF

14. Posipaj cvetje pred Njim!

Molitev rožnega venca je na mnogih mestih označena kot molitev, ki v prispodobi pomeni, kot da bi nizali rože v venec in ga po Mariji izročali Jezusu. Vsaka zdravamarija je kot cvet, ki ga dodajamo v venec in ga pletemo ter povežemo z očenašem. Toda vsak venec mora imeti trdno osnovo, saj moramo cvetje nizati na nek trak, na vrvico ali slamo. Lahko pa imajo cvetovi toliko daljše peclje, da jih lahko lepo spletemo v trden venec. Tako lahko molimo rožni venec, ki je v osnovi premišljevalna molitev. Med očenaše in zdravamarije pletemo premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja. Na posamezne besede zdravamarije nehamo paziti in vedno bolj nas prevzema misel na določeno skrivnost. Živo prihajajo pred nas določeni trenutki iz Jezusovega življenja in nas potopijo v premišljevanje. Molitev postane kontemplacija in meditacija.

argaiv1133

Tudi molitev rožnega venca je primerna oblika češčenja Najsvetejšega. Že sama ta molitev nas postavi pred Boga, da začutimo njegovo navzočnost. Tudi skrivnosti rožnega venca so tako izbrane, da nas pravzaprav potegnejo v premišljevanje rojevanja evharistije ali Jezusovega učlovečenja. Zato je zelo primerna oblika češčenja Jezusa v svetem Rešnjem telesu. Zavest, da se nahajamo pred tabernakljem, nam lahko po vsaki desetki poživi vzklik: »Hvaljeno in češčeno naj vedno bo, presveto Rešnje telo!«

Premišljevanje rožnega venca pa lahko postane osebno srečevanje z Jezusom. Vanj lahko vpletemo vse svoje življenje, svoje prošnje in svoje bolečine. Na ta način človek še bolj postane navzoč pred Najsvetejšim. Izroča mu vse svoje življenje. Rožni venec lahko postane molitev zahvale za vse milosti, ki jih je človek v življenju prejel. V podobi lahko rečemo: Z rožnim vencem in Marijino pomočjo okoli tabernaklja ovijamo venec rož, ki naj dehtijo Bogu v zahvalo. Ta venec je spleten iz samih pravih rož hvaležnosti in ljubezni za vse, kar Bog človeku podarja. Lahko bi rekli, da posipamo dehteče cvetje okoli tabernaklja, da bi bilo okoli Jezusa čim lepše. Njemu izročamo vse svoje bitje, vse, kar imamo najbolj plemenitega v srcu. Kakor bi pripravljali pot, posuto z rožami, da bi Jezus lahko prišel v dušo. Tudi molitev je združenje z Bogom in je srečevanje z njim. Vsako tako srečanje nas lahko opogumi in nam daje moči za naslednje korake.

Kadar pa nosi človek v duši veliko trpljenja, je lahko tabernakelj prostor, kamor odložimo svojo težo. Jezus sprejema človekovo bolečino in jo zadene na svoja sveta ramena. Človek se lahko počuti, kakor da bi ga Mati Marija ponesla v Božji objem. Tam se trpeči človek odpočije na Božjem Srcu in prejme zagotovilo: »Ne boj se, ne bom te zapustil sirote. S teboj bom vse dni!«

Molitev rožnega venca ob Jezusu, navzočem v svetem Rešnjem telesu, nas lahko globoko pogrezne v skrivnost evharistije. Med molitvijo se človekovo srce odpira Božjemu delovanju. Bog ga napolnjuje z darovi svoje ljubezni in dela močnega, da v svojem vsakdanjem življenju lahko uresničuje zapoved ljubezni.

Božji služabnik Janez Pavel II. je v svoji okrožnici zapisal, da je molitev rožnega venca kakor nevidna veriga, ki nas povezuje z Bogom. Še posebej močna je ta veriga rožnega venca, kadar ga molimo pred Najsvetejšim.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information