natisni
PDF

17. Njegove krvi smo!

V prvi Mojzesovi knjigi nam sveti pisatelj sporoča, kaj je Adam rekel, ko mu je Bog ustvaril pomočnico: GOSPOD Bog je naredil ženo in jo pripeljal k človeku. Tedaj je človek rekel: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso (1 Mz 1,22–24). Ta možev odgovor nam pove, da je mož ženo sprejel v celoti in sta oba postana eno meso. Postala sta tako nerazdružna, da ju nič več ni moglo ločiti. Njuni življenji sta postali povezani in odslej sta živela drug z drugim in drug za drugega.

argaiv1000

Podobno bi lahko rekli za človekov odnos z Bogom. Tudi Bog se je tako tesno povezal s človekom, da je že od stvarjenja človeka celo Božje življenje zaznamovano s človekom. Toda človek ni nič dodal k popolnosti Božjega življenja v Sveti Trojici, je pa Bog človeka pritegnil v proces podarjanja. Tri Božje Osebe se druga drugi nesebično darujejo in prav to je njihovo notranje življenje, neprestano podarjanje. K takemu darovanju je Bog poklical tudi človeka. Sveti Pavel nas celo opozarja, da človek, ki se druži z Bogom, postane z njim en duh. Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu (1 Kor 6,17.19).

Bog nam je z učlovečenjem postal na nek način soroden. Postal je človek kakor mi in nam bil v vsem enak, razen v grehu. Tako zelo se je poenotil s človekom, da smo postali celo njegovi bratje in sestre. Sam Jezus nas je naučil v molitvi očenaš, da smemo Boga klicati za očeta. Pater Marko Rupnik pa v svoji knjigi Ljubezen pa ostane pravi, da smo celo njegove krvi, z Jezusom povezani po krvnem sorodstvu.

V evangeliju Jezus zakliče svojim učencem: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Ta Jezusov klic in tudi hkrati ponudba nam razodeva, da se Kristus želi tako zelo zediniti s človekom, da bi postal prepojen z Njegovo krvjo in preraščen z Njegovim mesom. To pomeni, da bi človek postal z Bogom en duh, kot nam je zapisal apostol Pavel. Tako popolno zedinjenje pa se zgodi prav pri prejemu evharistije. Jezus se tako močno naseli v človeku, da postaja Njemu podoben. Zato pravijo učitelji duhovnega življenja, da je človekova naloga upodobiti v sebi Kristusa na najvišji možni način. Sveti Pavel je tako zelo zrasel z Kristusom, da je zapisal: Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,19–20).

Da bi Kristus zaživel v nas, je naš cilj. To pomeni, da bi bil Jezus tako živ v nas, da bi on postal naše življenje, in to življenje, ki ne mine, ampak se razprostira v večnost. Jezus nas upodablja po svojem Srcu, da bo naše srce čutilo kot on in želelo kot on. Naša naloga je, tako močno se združiti z Jezusom, da se bo po našem telesu pretakala Njegova kri, da bodo Jezusove misli postale naše misli. Kadar z ljubeznijo vredno prejmemo obhajilo, se to v nas tudi uresničuje. O Jezus upodobi nas po svojem Srcu tako močno, da bo naše srce postalo kakor tvoje Srce, da bo čutilo, kakor je čutilo tvoje in ljubilo, kakor je ljubilo tvoje!

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information