natisni
PDF

19. Srečna krivda!

Gornje besede pojemo vsako leto pri slovesni velikonočni vigiliji. Vsa Cerkev se takrat veseli Jezusovega vstajenja od smrti in sreče, da se je Bog usmilil grešnega človeka. »O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina ... O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika ... O, zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom!«

argaiv1133

Zakaj je Boga ganila človekova revščina, da se je sklonil tako globoko? Da, tako dejanje zmore samo svobodna ljubezen. Če se je Bog odločil, da ustvari človeka z ljubeznijo in mu izkazuje svojo ljubezen, ga ne more pustiti, da bi umiral v grehu. Bog je res človeku dal prosto voljo, da se lahko popolnoma svobodno odloča in je s tem tvegal, da se bo ta lahko tudi obrnil od njega in se svobodno odločil za kaj drugega.

Božja odločitev za ljubezen do človeka je svobodna in nepreklicna, četudi človek ne hodi po poti Božjih zapovedi. Celo drugače je! Bolj ko človek tone v grehu, bolj ko se od Boga oddalji, bolj ga Bog z usmiljeno ljubeznijo ljubi in želi njegovo rešitev. Toda človek se mora sam odločiti, da bo božjo rešitev sprejel.

Kaj pa je Bog naredil, da se je človeka usmilil? Ali ne bi bilo prav, da bi bil Bog pravičen? Potem bi vsak prejel plačilo za vse, kar je dobrega storil, ali kazen za vse, kar je bilo nápačno. Tak svet bi bil hladen, življenje bi bilo podobno trgovini. Bog je šel korak naprej in se usmilil človeka ter mu odpustil. S tem je pokazal, da je samo ljubezen tisti zakon, po katerem je mogoče živeti.

Z usmiljenjem je Bog človeku dal možnost spreobrnjenja. Po načelu pravičnosti bi bilo vse poravnano in za ljubezen ne bi bilo prostora. Usmiljenje pa so tista vrata, skozi katera v človekovo srce prihaja Božja ljubezen. Človek, ki je bil deležen usmiljenja, začuti, kako zelo ga ima Bog rad. Ne samo, da mu prestopka ni vračunal, celo zadostil je zanj. To dejanje razodeva ljubezen, s katero je človek ljubljen. Človek se lahko zamisli in se sprašuje: Zakaj me ima Bog tako rad? Saj sem s prestopkom ranil ljubeče Božje Srce, da je začelo krvaveti. Ta Božja bolečina, seveda po človeško povedano, je rodila še večjo ljubezen in človek je postal še bolj Bogu ljub. Postal je tisti, ki je oblit s krvjo Božjega Sina. Prav ta Kri kliče Očeta, da zaradi Sinove daritve še bolj ljubi tistega, zaradi katerega je bila prelita.

Božje usmiljenje lahko človeku da doživeti to bolečino, ki jo povzroči nezvestoba večno zvestemu. Usmiljenje je klic k hvaležni ljubezni, sočasno pa se človek lahko zaveda, kako dragocen moram biti v Božjih očeh, če me ljubi celo takrat, ko grešim. To spoznanje kliče človeka k spreobrnjenju. Usmiljenje, ki ga je prejel, pa človeka opozarja, da bi tudi sam izkazoval usmiljenje do svojih bratov in sester.

V neskončnem Božjem usmiljenju, ki nam ga izkazuje tudi v evharistiji, moremo začutiti to srečo, ki jo je človeku prinesla njegova zabloda: še bolj je postal ljubljen. Toda to ne pomeni, da lahko greši, ker je Bog usmiljen. Ravno obratno, ker je Bog milostljiv, me kliče k spreobrnjenju in dobroti. Skleniti bi moral: nikoli ne bom več grešil, da ne bi znova ranil svetega Božjega Srca!

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information