natisni
PDF

20. Jaz te odvežem …

Svetopisemsko besedo »greh« so v grščino prevedli z besedo »hamartia«. Ta beseda pomeni izgubljenost, neuspešnost. Če hočemo bolje razumeti pomen te besede, si moramo pomagati s primerami. Reka izgubi svojo strugo, ko se razlije v močvirni pokrajini. Reke ni več, izgubila se je, sedaj je samo še močvirna pokrajina. Druga primera je puščica, ki bila je izstreljena proti tarči, a jo je zgrešila. Puščica je odletela mimo in je ni mogoče najti, izgubila se je.

argaiv1000

Prav tako ima ta beseda lahko tudi pomen neuspešnosti. Toda ne neuspešnosti na zunanjem človeškem področju, pomeni neuspešnost prizadevanja duše.

Tudi slovenska beseda »zgrešiti« ima v korenu besedo »grešiti«. Ta nam lahko pomaga, da greh in njegovo naravo bolje razumemo.

Človek je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. V sebi nosi podobo Boga in je k njemu tudi usmerjen. Greh je dejanje, ki v človeku zamegli Božjo podobo in ga seveda usmeri tako, da zgreši Boga, ki je njegov cilj. Če človekovo življenje primerjamo s puščico, ki je izstreljena v tarčo, lahko rečemo, da so dobra dejanja tista, ki človekovo življenje usmerjajo v cilj, v tarčo, ki je Bog. Tako ima človekovo življenje smisel in cilj. Kadar pa človek naredi grešno dejanje, zgreši cilj, zgreši Boga. Njegovo življenje se usmeri mimo Boga v praznino. Človek se izgubi, ker njegovo življenje ni usmerjeno v cilj, ki je Bog.

Vsako grešno dejanje je odklon človekove življenjske usmeritve. Bolj ko je dejanje pomembno, večji je ta odklon. Vsako zgrešeno dejanje pomeni nov odklon. Lahko se zgodi, da ob koncu življenja človeka, ki je ponavljal grešna dejanja, postane smer zgrešena v celoti. Takrat vrnitev ni več mogoča, ker se je čas iztekel.

Druga vsebina besede »hamartia« pa je neuspešnost. To ne pomeni, da je človek neuspešen v poklicu ali kot mož ali žena. Neuspeh je na področju duše. Vsa prizadevanja v zgrešeni smeri so neuspešna. Grešen človek postane kakor otrpel in ni sposoben sprejemati milosti, ki mu jih Bog podarja. Lahko bi rekli s primerjavo, da se človek z grehom ovije v njegov ovoj. Ta ne prepušča milosti, s katerimi Bog obsipava človeka. Bolj ko je ta oklep greha debel, manj je človek sposoben zaznati Božjo ljubezen in milost, ki mu jo ta pošilja. Človek postaja duhovno mrtev in nesposoben sprejemati milost ljubezni.

Bog se trudi človeka rešiti in ga še vedno neizmerno ljubi, kajti Boga človekov greh prizadene. Toda to prizadetost moramo prav razumeti. Človekov greh ne načne Božje svetosti, ta je popolna in je nihče od ustvarjenih bitij ne more zmanjšati. Greh prizadene Boga v srcu, na področju ljubezni. Njega greh boli zato, ker v tem vidi človekovo zablodo in škodo, ki si jo z grehom nakoplje. Človek z grehom škoduje najbolj samemu sebi in rani Božje srce, ki človeka ljubi brez meja. Božjo ljubezen nam lepo ponazori prerok Ezekijel z besedami: »Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: 'Živi!' Da, rekel sem ti v tvoji krvi: 'Živi!' Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rasla si, postala si velika in se razvila v lepotico« (Ezk 16,5b–7a).

V stanju greha je potreben za človeka poseg od zunaj. Bog sam mora poseči v človekovo srce in ga obuditi k novemu življenju. To se zgodi po zakramentu svete spovedi, ko Bog po duhovniku pregovori: »Jaz te odvežem tvojih grehov!«

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information