natisni
PDF

22. On mora rasti…

Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« Janez pa je odgovoril in rekel: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes. Vi sami ste priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.‹ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,26–30).

argaiv1589

Iz zgornjega navedka lahko vidimo, kako razločno je Janez Krstnik poznal svoje poslanstvo. Nič ga niso zmotile velike množice, ki so prihajale k njemu in ga razglašale za preroka. On je jasno vedel, da je samo glas vpijočega v puščavi ter da pripravlja pot za Gospoda, ki prihaja. Zavedal se je, da mora Jezus rasti, on sam pa se manjšati in stopati v ozadje. Janezovo zadržanje je podoba našega življenja. Prav bi bilo, da bi imel enak program vsak izmed nas. Vsak bi se moral manjšati, da bi Jezus lahko rasel v njegovem življenju.

Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? To ni nič novega! Velikokrat smo že slišali, kako je cilj našega življenja, da bi v sebi čim bolj upodobili Boga. To so svetniki v veliki meri dosegli. Tudi naša dolžnost je, da izvršimo enako nalogo v svojem življenju. Seveda je treba to prav razumeti. Bog nikakor noče, da bi s tem bila omejena človekova enkratnost in svoboda. Prav nasprotno: Bog pričakuje od nas, da ga upodobimo v svojem življenju na popolnoma enkraten način, in sicer tako, kakor ga ni upodobil še nihče. Bog ne želi, da bi kopirali življenje kakega svetnika. Daje nam moči in domišljijo, da lahko popolnoma na izviren način zaživimo neponovljivost in upodobimo Boga v sebi na docela izviren način.

Manjšati se v življenju in dati, da Bog raste ni nič nemogočega. Potrebno je samo slediti glasu vesti in ga tudi dosledno upoštevati. Bog sam nam v tem prizadevanju prihaja naproti. Podarja nam evharistijo, da bi se ta proces v našem življenju lahko čim bolj uresničil. Po vsakem svetem obhajilu se Bog sam naseli v nas in nam vžiga hrepenenje po popolnosti. Navdušuje nas, da bi bili vedno bolj prijatelji z Bogom. Biti nekomu prijatelj pa pomeni, da mu v celoti zaupaš in podpiraš njegovo delo in da veš za vse njegove načrte ter želje. Dobri prijatelji imajo tudi skupne cilje in jih drug drugemu pomagajo doseči.

V prijateljstvu z Jezusom se skušamo čim bolj držati njegovega zgleda v ljubezni do Očeta. Tako tudi čutimo Boga vse bolj za svojega očeta. Jezusu je bilo izpolnjevanje Očetove volje celo hrana. To pomeni, da moramo za program svojega življenja čedalje bolj sprejemati Božjo voljo. Truditi se je potrebno tudi, da bi bila človekova samovolja čedalje manjša in vedno bolj pripravljena uresničevati Božjo voljo. Ko bo postala Božja volja program našega življenja, bomo lahko rekli, da smo do neke mere že v sebi upodobili Boga in pustili, da je on rasel, mi pa se manjšali.

V tem prizadevanju nam veliko pomaga prav redno in pobožno prejemanje evharistije. Vsako druženje v ljubezni nas naredi bolj Božje, bolj hrepeneče po popolnosti, hkrati pa tudi bolj odporne proti grehu. Vsako vredno prejeto obhajilo nas vedno znova bolj usmerja v resničen cilj našega življenja, v Boga samega. Daje nam moč, da v trenutkih dvoma izberemo smer k Bogu in ne zgrešimo Življenja.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information