natisni
PDF

24. En Kruh – ena Cerkev

Želja Jezusovega Srca je, da bi bili edini med seboj. To svojo željo je Jezus izrazil učencem v svojem poslovilnem govoru pri zadnji večerji. Celo molil je za edinost. To bilo je takrat, ko je postavil sveto evharistijo. Ko je Juda Iškarijot zapustil dvorano zadnje večerje, je Jezus izročil svojim učencem novo zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,34–35). To se ni zgodilo slučajno, da je Jezus prav pri zadnji večerji tako goreče molil za edinost in naročal učencem, naj se ljubijo med seboj. Čakal je pravega trenutka, da je spregovoril. Zapoved ljubezni je hotel izročiti samo svojim, samo tistim, ki so ga resnično imeli radi. Pustil je, da je Juda prej odšel.

argaiv1705

Trenutek, ko je Jezus svojim učencem izročil zapoved ljubezni, je zelo zgovoren. To je dogajanje prve evharistične daritve. Zato smemo razumeti, da ta Jezusova želja spada v samo evharistično bistvo. Prav evharistija je namreč vir najgloblje edinosti učencev. Evharistija je nadaljevanje ene same Jezusove daritve ter je ponavzočenje ene same Jezusove daritve na oltarju križa v baziliki kalvarije. Pri evharistiji vsi prejemamo eno samo Jezusovo Telo in to nas združuje v eno samo skupnost. Prav evharistija ustvarja edinost med vsemi kristjani. Evharistija ne bi bila to, kar je, če nas ne bi zedinjala. Pri njej postajamo eno samo Jezusovo skrivnostno telo, ena sama Cerkev Božjih otrok.

Prejem evharistije bi moral v nas prebuditi v čut za edinost. Ko prejmemo sveto obhajilo, bi nas moralo pretresti do dna srca. Jezus nas zedinja, združuje, mi ljudje pa se trgamo iz vezi edinosti. To pa je tista najgloblja bolečina Jezusovega Srca: nočemo edinosti, čeprav nas on kliče in združuje v eno telo, v eno Cerkev.

Vzroki za needinost so s človeške strani prav otročji, a vendar ustvarjajo bolečo needinost. Vsak stoji za svojimi izgovori, svojimi predsodki in noče spregledati, da bi nam bilo veliko laže, če bi bili med seboj edini. Da, vsak bi moral priznati svoje napake. To pa je tisto za človeka najbolj boleče. Strah pred ponižanjem, pred priznanjem napak je v človeku globoko ukoreninjen. Ta napuh hudobni duh spretno izrabi, da nam pomaga čuvati svoj prav. Prepriča nas, da z naše strani ni bilo nič narobe in da je bližnji naredil napako. On mora sedaj odstopiti od svojega zgrešenega stališča. Jezus pa je ravnal drugače!

V priliki o izgubljenem sinu nas Jezus uči, kako oče odpušča svojemu sinu, ki se skesano vrne. Ni mu rekel, da mora povrniti imetje, ki ga je zapravil z vlačugami. Objame ga in mu da prstan na roke in čevlje na noge. Izgubljeni sin se veseli očetovega odpuščanja. V objemu očetove ljubezni je spet oživel, bil je mrtev, zdaj pa je živ. Starejši sin pa ni odobraval očetovega ravnanja. Hotel je, da bi mlajši sin ostal zavržen in bi delal pokoro. Tako tudi mi večkrat Boga ne razumemo: Bog noče, da bi se kdo pogubil, ampak hoče vse rešiti.

Na prvi pogled se nam zdi starejši sin čuden in njegovo ravnanje neumno. In res je tako! Toda tej nespameti nasedamo dan za dnem vsi, ki se nočemo odpovedati napuhu. Ko bi bili sposobni tega koraka, bi evharistija res ustvarjala čudeže med nami. Bila bi učinkovito sredstvo edinosti in vse človeštvo bi kmalu postalo ena čreda in z enim pastirjem.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information