natisni
PDF

26. Aba – Oče

V evangelijih lahko na več mestih opazimo, kako prisrčno se Jezus obrača na Očeta. Ko govori o Očetu, lahko ljudje čutijo, da govori o nekom, ki ga ima zelo rad in je z njim tesno povezan. Po napornem delu in oznanjevanju večkrat noč prečuje v molitvi k Očetu. Tudi pred vsemi pomembnimi dogodki je celo noč molil k Očetu. Najbrž smo radovedni, kako je Jezus molil k svojemu Očetu. To je bil pogovor dveh, ki sta povezana z neizrekljivo ljubeznijo.

argaiv1589

Že sam izraz, kako je Jezus klical Očeta, nam da veliko misliti. Aba namreč pomeni veliko več kot običajna beseda oče. Ta beseda skriva v sebi odnos tistega, ki to besedo izreče do naslovljenca. Razlagalci Svetega pisma pravijo, da beseda aba pravzaprav pomeni »očka«, »atek«. Če si pomagamo s primero, bomo bolje razumeli globino te besede. Predstavljajmo si otroka, ki mu je oče kupil tisto, kar si je najbolj želel, ali otroka, čigar oče je naredil nekaj čudovitega. Otrok gleda očeta z žarom občudovanja in ponosa. Ponosen je na svojega očka, ker vidi, kako velik in sposoben je. Ob njem se čuti varnega in velikega. Poln občudovanja in sreče se mu vrže v naročje in mu zakliče: »oči«. Ta otrokova beseda nosi v sebi občudovanje, hvaležnost, srečo in tudi ponos.

Mogoče nam ta skromna primera malo bolj odstira tisto, kar je Jezus čutil, ko je izrekel besedo »aba«. Tudi On je občutil veselje nad Očetom, veselje nad njegovo modrostjo, da je svet in človeka tako čudovito ustvaril. Zahvaljeval se mu je, da je poslal njega, da bi izvršil odrešenje in človeku pokazal pot do Stvarnika. To svoje občutje je hotel prenesti tudi na svoje učence, ko jim je govoril, da je Oče večji od njega ter da Oče prebiva v njem. V molitvi očenaš nas je najlepše naučil častiti Očeta. Naučil nas je prositi za nebeške in zemeljske dobrine, saj je v prošnjah očenaša zaobseženo vse, kar človek potrebuje za večno in časno življenje. Hotel nam je zagotoviti, da nas Oče neizmerno ljubi in da nas ljubi tako kot svojega edinorojenega Sina.

Evharistija je dar Božje ljubezni. Če Oče ne bi sklenil svetu podariti svojega Sina, tudi evharistije ne bi imeli. Toda Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil (Jn 3,16–17). Očetova ljubezen do nas ljudi je na svet privedla Jezusa, da je postal naš brat. Oče je navdihnil Sina, da je ostal med nami pod podobo kruha. V evharistiji se kaže ljubezen in delo vse Svete Trojice. Po Očetovi volji se pri vsaki sveti maši daruje Sin v zahvalno daritev Očetu in k nam prihaja kot Očetov dar. Ko prejmemo Jezusa v svoje srce, vstopa v nas tudi Oče. Rad bi nas upodobil po Srcu svojega Sina in v nas vžgal tako veliko ljubezen, kot jo je imel Oče do Sina.

Skušajmo v tej naravnanosti prejemati sveto evharistijo in iz nje tudi živeti. Prejemanje evharistije ne sme biti neka navada, za katero so nas vzgojili starši in kateheti. To je čudež vseh čudežev. Bog, ki neskončno vse presega, se združuje končnim s človekom. Stvarnik se združuje s svojo stvarjo, da bi v njej še bolj upodobil sebe in da bi postajal vsak dan bolj Božji. On daje, da začenja v človeku žuboreti studenec večnega življenja in želi, da bi ta studenec nikoli ne usahnil, marveč da bi se okrepil in tekel v večno življenje.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information