natisni
PDF

28. Veselite se!

Apostol Pavel je bil v Rimu vklenjen v verige in je prestajal kazen. Toda verig ni čutil kot breme, ampak se je veselil, da je smel biti podoben Kristusu tudi v trpljenju. V Filipe je napisal svojim vernim besede, ki razodevajo njegovo notranjo držo. Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. (Flp 4,4–5). Tudi na več drugih mestih govori o krščanskem veselju. Zato je prav, da razmislimo tudi o veselju, ki naj preveva naše krščansko življenje.

argaiv1000

Evharistija je zahvala. Zahvala Bogu Očetu, da nam je za odrešenika poslal svojega ljubljenega Sina. Zahvala je običajno veselo opravilo. Ko se nekomu zahvaljujemo, smo veseli, ker nam je izkazal dobroto. Tudi obhajanje evharistije je v samem jedru radostno opravilo. Zahvaljujemo se Očetu za ljubezen in s hvalno daritvijo njegovega Sina izražamo najbolj popolno zahvalo Bogu. Kako bi mogli biti žalostni ob evharistiji, če pomislimo, kolikšna ljubezen se nam razodeva v tej skrivnosti.

Evharistija nam razodeva, da nismo sami. Bog, ki nas je ustvaril, nas ni zapustil; on skrbi za nas. Ljubi nas z večno ljubeznijo in na vsakem koraku skuša človeka osrečiti ter mu razodeti svojo ljubezen. Daroval nam je svojega ljubljenega Sina, da je postal naš brat in s tem pokazal, da nas je posinovil za svoje ljubljene otroke. Sedaj nismo več samo njegove stvari, delo njegovih rok, temveč njegovi ljubljenci. Veselimo se lahko, ker nam ne bo ničesar odrekel, marveč nas vsak dan obdarja z milostmi, ki si jih ne zaslužimo.

V evharistiji ne obhajamo samo dogodka Jezusove daritve in smrti na križu, ampak tudi Jezusovo vstajenje. Po spremenjenju vzklikamo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi.« Evharistija je poroštvo našega vstajenja. Kruh, ki ga prejemamo, je za nas seme vstajenja, saj ga v nas ukoreninja. Jezusovo vstajenje je sporočilo, da bomo tudi mi vstali in se z vstalim Kristusom nenehno veselili v Očetovi slavi. Kako bi mogli evharistijo drugače darovati kot z neizmernim veseljem? Gospod, ki nam podarja samega sebe, nas tudi pripravlja na vstajenje. Odvzel nam je grozo smrti in nas vodi v veselje nesmrtnosti.

Evharistija pomeni praznovanje vstajenja. Ena sama velikonočna aleluja bi se morala razlegati ob obhajanju evharistije, saj bi nas Kristusova zmaga nad grehom in smrtjo morala tako vzradostiti, da ne bi nikoli nehali z zahvaljevanjem. Z Jezusovim vstajenjem tudi Njegove rane niso več za nas sramota. Res smo mu jih mi zadali, a z vstajenjem so doživele spremenjenje. Za nas so postale zdravilo, postale so nam pribežališče. V vsaki stiski se lahko zatečemo v Jezusove rane in se združimo z njim v trpljenju. V njegovih ranah bomo tudi mi doživeli spremenjenje. Kristusove rane nas bodo utrdile in nam dale moči v trpljenju, saj bo Gospod nosil naše bolečine.

Prebodena Jezusova stran, iz katere so privreli zakramenti in potoki milosti, je postala naše pribežališče v trenutkih stiske in trpljenja. Odprta je zato, da bi mi lahko vstopili in bi postala naša domovina. Da, Jezusovo Srce je z velikonočno daritvijo postalo naša domovina. To pomeni, da nas je tako močno vzljubil, da nam je na stežaj odprl svoje Srce. Zato lahko z vsem srcem s svetim Pavlom ponavljamo: Zmeraj se veselite! Neprenehoma molíte! V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas! (1 Tes 5,16–18).

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information