natisni
PDF

29. Smrt, kje je tvoje želo?

Apostol Pavel v svojih pismih veliko govori o vstajenju. Vstajenje je postalo osrednja vsebina njegovega oznanjevanja. Tudi ko govori o križu, ga vedno predstavi v luči vstajenja. Smrt zanj ni nekaj dokončnega, marveč samo prehod v večnost, v vstajenje. Smrti se celo roga in o njej pravi: Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo? (1 Kor 15,54–55).

argaiv1133

Evharistija je konkretno doživljanje vstajenja, saj nas rodovitno prejemanje evharistije dela, kot da bi vstali. S Kristusom doživljamo vstajenje in v evharistiji z Jezusom v resnici že vstajamo. Vstajamo iz grehov, vstajamo v življenje. Evharistija je tisto pravo življenje za človeka, ki ga dela živega za večnost. Ob vrednem prejemanju evharistije nas Jezus, ki ga prejemamo, spreminja. V nas se začenja proces vstajenja, ki se bo dopolnil v našem vstajenju, ko se bomo pred Gospodom pokazali iz obličja v obličje. Na neki način evharistija v človeku uresničuje proces umiranja smrti. Tisto, kar nas vodi v smrt, v greh, nam pomaga premagati, ko nam Kristus že v zakramentu sprave podarja novo življenje. Prejem evharistije nas utrdi v dobrem in nam pomaga ostati trden v krepostih. Na ta način zmanjšuje možnost grešiti in stopati v zanke smrti. To je Jezus sam povedal vsem, ki so ga poslušali, ko je govoril v Kafarnaumu. »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem« (Jn 6,53–56).

Drug način, kako nas evharistija pripravlja na sestro smrt, pa je naslednji. Vsako v ljubezni prejeto sveto obhajilo nas zedinja z Jezusom. V nas povečuje hrepenenje, da bi mu služili z vsem srcem in vso dušo. Človeku, ki ga evharistija v resnici osvoji in spreminja, mu iz dneva v dan bolj raste hrepenenje po izpolnjevanju Božje volje. Njegova hotenja postajajo čedalje bolj podobna Božjim hotenjem, Božjim načrtom. Duša raste v prijateljstvu z Bogom. Vedno bolj bi bila rada združena z njim. Zato išče vedno več priložnosti, da bi se z Bogom srečevala. Išče trenutke molitve, trudi se za dobra dela in potrebnim izkazuje usmiljenje. Vse njeno življenje postaja hvalnica Bogu, saj ga na vsakem koraku srečuje. Čuti, da je vsak njen gib, vsako njeno dejanje srečevanje z Bogom. Razume sv. Pavla, ko pravi: Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo! (1 Kor 10,31). Jezus se v takem človeku vedno bolj naseli in človek postaja ves Njegov, ves Božji. Človek doživlja tudi trpljenje in stisko skupaj s Kristusom. Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20).

V takem duhovnem stanju tudi misel na smrt ni več strašna. Prav nasprotno! Misel na smrt postane osvobajajoča, ker človek ve, da se bo v trenutku smrti srečal s svojim Stvarnikom. Izpolnjena bodo vsa hrepenenja in človek se bo združil v svojim Bogom za večno. Smrt postane Božja poslanka, ki to srečo omogoči, saj odstrani še zadnje pregrade, ki ločujejo človeka od Boga. Ljubezen Jezusovega Srca takrat postane dopolnjena. Po Bogu hrepeneči človek vstopi v Božje Srce in tam najde uresničeno svoje hrepenenje. Božje Srce postane kakor odprta vrata v raj večnega veselja, kjer ni več smrti in ne solza.

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information