natisni
PDF

Smrt - začetek novega življenja

Dragi bratje in sestre!
Človek se rad ozira na svojo preteklost in sem veliko časa zadržuje posebno ob težkih trenutkih svojega življenja: ko je dosegel cilj po izredno težki poti, ko si je zvečer oddahnil po napetem, živčnem dnevu, ko se ob grobu poslavlja od ljubljene osebe.
Pri tem oziranju v preteklost dobijo majhne poti, ki so večkrat posejane s križi, nov smisel.
Različne postaje križevega pota – iz Jezusovega življenja jih poznamo štirinajst – postaje, ki stojijo med življenjem in smrtjo, si ne moremo izbirati sami. Različni križevi poti so nam vsiljeni zaradi skrivnosti samega življenja, ki se nenadoma začne in se na zemlji večkart tudi nepričakovano zaključi. Ne vemo namreč ne ure ne dneva, zaradi Božje roke, ki nas vodi.
Tudi ob tej uri slovesa se zazrimo za nekaj trenutkov v življenjsko pot človeka, ki je življenje zajemal s polnimi pljuči in se do zadnjega trenutka ni vdal, ker je vedel, da je življenje tak dar, ki se ga nikoli ne naveličaš in nikoli ne moreš do konca izmeriti njegovo daljo in stran, ker te v trenutku, ko misliš, da si ga spoznal do konca, preseneti z novimi razsežnostmi – in ena od teh razsežnosti je tudi zemeljski zaton in začetek nove stvarnosti.

argaiv1000

Ko sta se Francka in Jožef na Dvoru vselila v najemno hišo, ju je Bog kmalu blagoslovil s sinom Jožefom, ki mu je kmečko okolje postalo domač prostor za prešerno mladost med živino na paši, pri kmečkih delih in spogledovanju s širšim obzorjem, ki so mu ga odkrivale knjige. Tako je Jožef kmečko pamet prepletal z učenostjo in postajal moder kmečki fant. Vse bi potekalo v najlepšem redu, če ne bi vmes posegla druga svetovna vojna, ki je družini odtrgala očeta, mamo, Jožefa, brata in sestro pa z nekaj popotnice poslala v Banat iskat dela in kruha za preživetje.
Jožefovo življenjsko iskanje in hrepenenje pa Banat ni mogel potešiti. Po vojni se je vrnil, se prepustil novemu vetru svobode, odšel služit v mesto, se vpisal v šolo in si poiskal službo v Litostroju. Jožef je kot zdrav kmečki fant dobro vedel, kako je treba pljuniti v roke, se oprijeti vsakega dela, skrbno varčevati, si najprej kupiti stanovanje in si nato zgraditi hišo.
Ko je bilo vse pripravljeno za skupno življenje, je na plesu na Taboru spoznal svojo življenjsko sopotnico in ji poklonil svoje srce za vedno. Iz te ljubezni je kmalu vzklilo novo življenje, hčerka Helenca in po desetih letih še sin Jože. Tudi zanju in za njuni družini je vedno živelo Jožefovo srce, saj je vse, kar je imel znal deliti in tako osrečevati svoje najdražje.
V to idilo, napolnjeno z delom in medsebojnim razumevanjem, pa je posegal še gospodar življenja, ki je na tak ali drugačen način, kmalu po dopolnjenem petdesetem letu stalno opozarjal, da je dolgost našega zemeljskega življenja kratka, da nimamo tukaj stalnega bivališča, ampak smo poklicani še za nekaj večjega.

Kristjani smo namreč prepričani, da se naša pot ne konča na Golgoti in križ ni zadnji smisel človekovega življenja. Kar verujemo o Jezusovem življenju in smrti, to upamo in verujemo, da se bo zgodilo s slehernim od nas. Jezus je namreč dejal, da se človek pri svojem umiranju ne srečuje s smrtjo, ampak z Bogom, s Stvarnikom, s tistim, ki vsem bitjem daje življenje. On je Bog živih, ne Bog mrtvih. »Kdor vame veruje,« pravi Jezus, »bo živel tudi po smrti!« Ko smo polni moči se ne ubadamo s to problematiko, ker mislimo, da za to še ni prišel čas, a v urah slovesa nam ne da miru vprašanje: Kje je moja zavarovanost? O življenju ima lahko takšne ali drugačne poglede, kaj pa se dejansko zgodi z nami, ko potrka na naša vrata sestra smrt? Kaj nas čaka oziroma, kdo nas bo pričakal onstran meje med življenjem in smrtjo, tam na drugi strani, ko pretvarjanje ni več mogoče?
Odgovor bom skušal potegniti iz pravljice, kajti pravljice in pripovedke večkrat povedo veliko več kot razumno modrovanje.

Nekoč je smrt prestopila breg reke, ki loči onostranstvo z zemljo. Tam je živel mlad pastir, ki je pasel čredo belih gosi. Njegovo bogastvo je sestavljala srajca, hlače, par zimskih čevljev, topla kapa in flavta, na katero je vedno igral. In pastirček je bil srečen v svoji revščini.
»Hej, pastirček, veš, kdo sem jaz?« ga je vprašala smrt.
»Vem. Ti si sestra smrt!« je pastirček pogumno odgovoril. »Večkrat sem te opazoval, ko si se sprehajala po bregu na drugi strani reke.«
»In veš, da sem zato tukaj, da te vzamem s seboj na drugo stran reke?«
»Vem!« je pastirček pogumno odgovoril.
»In se nič ne bojiš?« je smrt nadaljevala.
»Zakaj bi se pa bal? Vedno sem gledal čez na drugo stran, zato dobro vem, kako je na oni strani.«
In ko je smrt položila roko na njegovo ramo in mu rekla: »Pridi, greva!« je brez oklevanja vstal, kot da se ni zgodilo nič posebnega, kajti dežela, v katero je prihajal, mu ni bila tuja. Melodije, ki jih je izvabil iz svoje flavte, so prispele tja čez reko in so ga pričakale kot prijetna dobrodošlica. In bil je zadovoljen, da ni prišel v tujo deželo.

Smrt je treba sprejeti kot del življenja, z njo se je treba sprijateljiti in ji pogumno pogledati v oči, ko pride. To je nauk pravljice. Naše življenje se spremeni, ko se spremenijo naša gledanja na življenje in smrt. In takrat mnoge drobne stvari, ki so bile za nas bistvenega pomena in nismo mogli živeti brez njih, izgubijo svojo vrednost, postanejo nepomembne. Na koncu so pomembne le tiste stvari, ki so povezane s srcem. Sveti Pavel nam zagotavlja, da je le ljubezen tista, ki ostane.
Pravljica tudi pripoveduje, da bo melodije, ki smo jih igrali v svojem življenju, veter ponesel na drugo stran reke in nas bodo pričakale kot dobrodošlica v svetu, ki ga še ne poznamo. To verujemo in bodimo tudi trdno prepričani, da se je zgodilo tudi z Jožefom, od katerega se poslavljamo. Na pragu večnosti so ga čakale številne melodije njegove ljubezni, ki so danes temelj našega upanja. Edini odgovor je namreč zaupanje v Boga, ki je vedno zvest in nam je pred svojim odhodom zagotovil: »V hiši mojega Očeta je mnogo bivališ, zato odhajam, da vam pripravim prostor!«
Branko Balažic, SDB

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information