natisni
PDF

Poroka Andrijane in Hotimirja Tivadar - Branko Balažic

Uvod v mašo:

argaiv1958

Človek se čuti osamljenega, če ne sreča nikogar, s katerim bi delil vsakdanje življenje. Draga nevesta in ženin, Andrijana in Hotimir, vidva sta se verjetno neštetokrat srečala in odkrivala, da imata toliko stvari, ki vaju med seboj povezujejo. Nepozabni ostajajo trenutki, ko smo se zbirali na študentskih duhovnih klepetih ali na skupnih vikendih. Tako sta se počasi, korak za korakom spoznavala in bosta  pripadnost drug drugemu danes potrdila tudi pred Cerkvijo. V moči Božjega blagoslova bo odslej vajino življenje še bogatejše. Kristus se veseli vsakega življenja in nas spremlja na naši poti. Toda pričakuje tudi našega sodelovanjea. Zato bomo sedaj najprej priznali, da nismo vedno zvesti Bogu in njegovim obljubam. Od njega nas ločujejo naši grehi. Priznajmo svoje napake in pomanjkljivosti in obudimo iskreno kesanje.

Homilija

Draga nevesta in ženin, Andrijana in Hotimir!

Prišla sta v cerkev, da bi slovesno potrdila drug pred drugim, pred vsemi nami in pred Bogom, da se imata rada in si želita to ljubezen podarjati ves čas vajinega življenja.
O ljubezni veliko govorimo. Ljudje najraje poslušajo stvari, ki na tak ali drugačen način govorijo o tej besedi, ki za mnoge ni nič drugega kot kemični proces, za nekatere, a teh tudi ni malo, pa pomeni nerazdružno vez plodovitega soustvarjanja človeške zgodovine, kar niti smrt ne more prekiniti. Kristjani smo namreč prepričani, da je prava ljubezen odsev ene same, Božje ljubezni, ki jo bomo v vsej polnosti uživali šele v večnosti.
Ta Božja ljubezen pa se na zemlji razodeva na toliko različnih načinov, kolikor je medčloveških odnosov. Neizčrpna je, kot je vseobsežen sam Bog.
Poznamo ljubezen do prijateljev, staršev do otrok in otrok do staršev, Božjo ljubezen do nas in našo ljubezen do Boga in ne nazadnje poznamo tudi ljubezen med može in ženo.
Apostol Pavel govoril v prvem pismu Korinčanom o lastnostih, ki bi jih morale vsebovati te tako različne oblike ljubezni. Kdor ljubi potrpi, ustvarja ozračje dobrote, ni niti nevoščljiv niti privoščljiv, se ne povzdiguje nad druge, ni brezobziren in še bi lahko našteval. Torej je ljubezen več kot zgolj trenutno čustvo, kot smo večkrat skupaj ugotavljali na študentskih srečanjih. Ljubezen je namreč velika umetnina, je vsakodnevni čudež, ki se lahko nenehno ponavlja, ali pa se sprevrže v svoje nasprotje, če ne znamo iti do konca, če postavljamo pogoje, če hočemo nekaj ljubosumno zadržati zase.
Na to je mislil Jezus v svojem poslovilnem govoru pri zadnji večerji, ko je svojim učencem dejal: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje!«
Prava zakonska ljubezen je prav v tovrstnem podarjanju in darovanju drug drugemu. Iz izkušenj namreč vemo, da ljubezen lahko tudi ugasne. Temu smo, žal, prepogostokrat priče. In takrat se začnemo izgovarjati, kako so za vse krivi drugi, kako smo bili ogoljufani.
V resnici je vse odvisno od tega, kako zajemamo. Vsak se sam odloča, s kakšno žlico bo zajemal dobro in slabo v življenju. Kdor si bo izbral večjo, se mu bo večkrat zgodilo, da se bodo manjše življenjske radosti kar porazgubile in jih sploh ne bo opazil. Tako bo imel večkrat občutek, da mu življenje daje premalo ali celo nič. Pa še to se nam lahko zgodi, da z veliko žlico čakamo dobro, pa se nam ulovi slabo.
Če pa zajemamo s premajhno žlico, pa vse preveč drobimo in večjih zalogajev – niti dobega – sploh ne moremo zaužiti.
Najbolje je torej, da si nikar ne pripravljajmo nobene žlice vnaprej, pač pa si raje poiščimo odgovor na vprašanje o načinu zajemanja: tako da vidim samo svoj krožnik, ali s pozornostjo do drugih, da nihče ne bi ostal lačen. Rečeno drugače: zajemamo lahko z ljubeznijo, ali pa brez nje, z notranjim zadovoljstvom, ali s kislim obrazom, ker se kupček stalno manjša.
Draga nevesta in ženin, Andrijana in Hotimir, od danes naprej je odvisno od vaju, kako bosta velikodušna v drobnih dejanjih pozornosti. Vidva sta v nekem smislu umetnika pri oblikovanju vajinega skupnega zakonskega življenja. Če imata pred seboj jasno vizijo, kaj želita od svojega življenja, potem vama bo veliko lažje. Podobna bosta mozaiku.
Mozaik je sestavljen iz drobnih malih kamenčkov različnih barv in oblik. En sam kamenček pravzaprav ne pomeni nič in vendar je v tem mozaiku tudi ta še kako potreben v rokah umetnika, ki ve, kaj hoče.
Ti kamenčki simbolizirajo drobne vsakdanje pozornosti, brez katerih ni ne pristnega prijateljstva ne skladnega zakona in še manj srečnega družinskega življenja. Ali sta dobra umetnika ali ne, bosta kmalu ugotovila sama. Prav tako pa tudi drugi, ki vaju bodo opazovali in bodo govorili: »Kako lepo se razumeta!« Dovolj zgovorno ogledalo bodo tudi vajini otroci, če bodo radi doma, če bodo iskali vajino bližino.
Ko vama bo zmanjkovalo moči in umetniškega navdiha, tudi to slejkoprej pride v vsakem zakonu, takrat ne pozabita, da sta kristjana in zato lahko najdeta novi navdih in zagotovilo stalne pomoči pri njem, ki vaju je priklical v življenje. Pri njem bosta našla moč in tolažbo tudi v trenutkih kriz, težav in neuspehov. Tudi taki trenutki pridejo, a se jih ne smeta ustrašiti. Železo se kuje v ognju in tudi kvaliteta zlata se v ognju preizkuša. V molitvi bosta vedno našla mir in gotovost Božjega varstva, v Božji besedi novih navdihov, v odpuščajoči ljubezni in obhajilu ponovno moč.
Draga nevesta in ženin, Andrijana in Hotimir. Opazila sta že, da na oltarju stoji posebna sveča, ki še ni prižgana. Na tej sveči sta vajini imeni in napis: »Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ta sveča simbolizira, da odslej nista več dva, ampak ena sama celota, ki jo povezuje čudež ljubezni.
Umetnici, ki je oblikovala to svečo sem določil le Pavlov stavek z vajini imeni in datumom, vse drugo je oblikovala sama. Zato dovolita krajšo razlago.
Ozadje sveče sta dve polovici z neenakomerno oblikovanimi stranicami, ki ju povezuje križ. Iz vsake polovice raste po en zrel pšenični klas. Vidva sta vsak zase dve samostojni zreli osebnosti, ki ju sedaj križ povezuje v nedeljivo celoto dveh polovic. Torej: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne ločuje!
Iz središča sveče se dviguje šop vrtnic. Življenje je namreč večkrat podobno vrtnicam. Lepe so, vendar je treba računati tudi s trnjem, ki ga nosijo na sebi. Ne jezita se na trnje, ampak glejta na cvetje in tiste lepe trenutke, ko so na mizi vrtnice ob rojstnem dnevu, godu, obletnici poroke ali kakšnem drugem družinskem praznovanju.
Ni pa vsak dan praznik. Veliko dni je sivih in enoličnih, ko se ne zgodi nič posebnega. Takrat se je treba zadovoljiti tudi s preprostim travniškim cvetjem, ki se skriva v ozadju vrtnic.
Bog bo res združil dve polovici v novo enoto, a vaju ne bo pustil samih. V to novo celoto se spušča bel golob, ki simbolizira tretjo Božjo osebo, Duha tolažnika, navdihovalca in vzdrževalca življenja. Tako sta lahko trdno prepričana, da bo Bog ostal z vama do konca vajinega življenja in bo s svoje strani storil vse, da se prstana, ki sta prepletena ne bosta razklenila in odletela vsak na svojo stran.
To simboliko sveče bosta zaključila vidva, ko bosta po osrednjem delu poročnega obreda, ko bosta že mož in žena, skupaj prijela svečo in jo prižgala ob sveči na oltarju. Sveča ne sprašuje zakaj gori in za koga se použiva, zato se tudi vidva odslej ne bosta smela več spraševati, kdo je kriv za slabo počutje ali morebitno krizo, ali kdo ima večje zasluge za uspehe. Polovica ni celota, zato je drugi del polovice vedno potreben, tako za dobro, kot za slabo.
Osebno vama želim vso srečo in Božjega blagoslova v vajinem skupnem življenju. S srečo je sicer kot s tekanjem za metulji, ponavadi se jih več dočaka, kot pa ulovi s tekanjem za njimi. Kdor je hiter in bolj okreten, bo ulovil več tistih »hitrih sreč«. Te pa tudi hitreje minejo in se rade izmuznejo. Zato jih je treba več, da zaležejo vsaj malo. Počasnejših sreč pa hitri lovci niti ne lovijo. Ne vedo namreč, da so prav takšne sreče tiste prave, globoke in trajne. Ti ljudje živijo hitro in potemtakem nimajo niti časa biti srečni, pa zato prave sreče ne poznajo.
Andrijana in Hotimir, želim vama, da glede sreče raje upočasnita korak. Splača se  vztrajati, da se v vajino mrežo ulovijo tudi tiste sreče, ki so ulovljive edino s čakanjem in potrpljenjem.

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information