natisni
PDF

2. adventna – C - Ogrni se s plaščem pravičnosti

Ljudje smo izredno občutljiva bitja. Zdi se, da je v našem srcu zapisana naša vrednost, zato zaznamo sleherno krivico, ki se nam zgodi. Srce se naenkrat razjoče in že otrok zazna, da nekaj ni prav, da bi moralo biti drugače, da bi ga drugi morali ceniti. In kakšna je potem reakcija? Navadno se vsakdo zavzame za pravice, ki so  mu kršene. Otrok bo z jezo dokazoval, da ni zadovoljen. Če bo krivica popravljena bo čutil neko zadoščenje, sicer bo postajal vedno bolj agresiven in krivičen do drugih.
Zakaj smo ljudje iz generacije v generacijo bolj občutljivi in pripravljeni varovati svoje dobro ime in svoja stališča? Mar res čutimo, da je v nas nekaj božjega?
Gotovo je res, da imajo nove generacije več samozavesti in zato na glas povedo, kakšne so njihove pravice. Tudi šolski sistem doprinese svoje, da otrokom in najstnikom zrastejo peruti in se navadno pojavijo povsod tam, kjer jih ne bi pričakovali. In potem se je treba z njimi prerekati o tem, do česar imajo pravico, neradi pa slišijo, da so pravice povezane tudi z dolžnostmi, ki jih treba ravno tako izpolniti. Tako pa smo priča enostranskemu razvoju in izsiljevanju, ker mnogi vidijo le pravice, na dolžnosti pa se požvižgajo.
V podobni situaciji so večkrat bili že starozavezni Izraelci: ko se jim je dobro godilo, so hitro pozabili ne pravega Boga in zavili na stranske poti, kjer je bilo kaj poželjivega za oči. Preroki so zato ljudstvo večkrat opozarjali, da takšno ravnanje vodi najprej v človekovo notranje uboštvo, kmalu zatem pa Bog dovoli, da pride kakšen sosednji kralj in ljudstvo odpelje v suženjstvo. In šele ob izgubi svobode in tlačanstvu tujemu vladarju, se potem vsaj peščica Izraelovega ostanka zave, da je krivice treba popraviti, ponovno zahrepeneti po Bogu, ki je usmiljen in odpušča ter upati, da bosta božje usmiljenje in rešitev kmalu prišla.
»Ogrni se s plaščem pravičnosti!« je prerok Baruh vabil ostanek izvoljenega naroda, ki je bil v suženjstvu. Krivice morajo biti popravljene, da lahko nastopijo novi, drugačni časi. Šele, ko se zavemo, da nismo delali prav, ko nam je žal in zahrepenimo po drugačnem življenju, lahko nastopijo novi časi, obdobja miru in sreče, kar je zunanje znamenje božjega usmiljenja.
Brat, sestra, advent je zato najprej priložnost, da se zaustaviva, se ozreva nazaj in dobro preveriva, kam naju vodi pot, po kateri hodiva. Morda bova presenečena nad preteklostjo, ki je kriva in polna slepih ulic. Nič zato: pred nama je nova priložnost, da zavrževa staro in preživeto ter se zazreva v božji obraz z iskreno prošnjo: »Moj Gospod in Bog, odpusti! Pokaži mi tisto pot, ki me bo privedla nazaj k tebi!«
župnik Branko Balažic, SDB

argaiv1133

 

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information