natisni
PDF

Kaj neki bo iz tega otroka? - Branko Balažic

Ko v družino pride nov član, ko se rodi nov otrok, se v nekaj dneh zberemo sorodniki, sosedje in družinski prijatelji, da bi videli novorojenčka in družini čestitali. Skupaj s starši se zaustavijo ob njegovi zibelki in otroka pozorno opazujejo. V zraku pa lebdi vprašanje, ki največkrat ni izgovorjeno: »Kaj neki bo iz tega otroka? Bo uspešen, se bo življenja veselil? Bo zares srečen in zadovoljen?«
Kaj neki bo iz tega otroka, ki ste ga prinesli danes sem v cerkev?
Odgovor na to vprašanje ni enostaven, saj je večplasten in vključuje različne zorne kote gledanja. Najprej je gotovo odvisen od vsega tega, kar smo prinesli na svet kot dediščino, prejeto po starših. Ta dediščina je osnovni kapital, ki ga ima otrok na razpolago, da s tem trguje, ali pa številne darove in talente zanemari. Vsekakor pa je veliko odvisno od tega, kje smo se rodili in kakšen vpliv je v otroštvu in mladostni dobi na nas imelo okolje. Danes psihologi zelo izpostavljajo prva leta otrokovega razvoja in s tem povezane vzgoje, ki na nek način človeka opredelita za vse življenje v dobrem ali v slabem. V tem obdobju imajo glavno vlogo starši, drugi družinski člani, osebje v vrtcu, prijatelji in znanci, s katerimi se je otrok v tem obdobju najpogosteje srečeval.
Na Fabijani, ki ste ga danes prvič javno prinesli v to svetišče, gledamo z velikim zaupanjem in pričakovanjem, da se bo njegovo življenje odvijalo v najlepšem redu, hkrati pa smo tudi zaskrbljeni, da različne prepreke in nepredvideni pretresi ne bi omajali v toliki meri, da bi izgubil svojo življenjsko orientacijo.
Vprašanje: »Kaj neki bo iz tega otroka?« si zastavljamo tudi kot kristjani. Nobenemu od nas ni vseeno, kaj se bo dogajalo s tem otrokom, zato smo se zbrali tukaj z enim samim namenom, da bi Fabjanu izprosili lepo popotnico in varstvo na življenjski poti, ki jo je začel. S krstom bi ga radi pospremili na pot vere v Boga in dosledno hojo po poti za velikim vzorom, Jezusom Kristusom. Ta vera je nezaslužen dar, a hkrati ne gre za paket z najosnovnejšimi stvarmi, s čimer bi se oskrbeli za celotno potovanje, ki je pred nami. Ne. S krstom nismo preskrbljeni za celo pot; krst pomeni le osnovno bazo, na kateri bo vera rasla in se razvijala v vedno bolj popolno obliko.
Kakšen bo Fabjan kot kristjan, je ravno tako odvisno od več stvari. V prvi vrsti od tega, kako ga bosta starša vzgajala v veri in mu omogočala življenje iz vere. Vsekakor bo veliko odvisno od tega, kakšen zgled krščanskega življenja bo prejel od krstnih botrov, v šolskem obdobju pa od katehetov in duhovnikov, ki mu bodo odkrivali zaklad vere bolj dosledno in strokovno. Vsekakor bo imelo velik vpliv vzdušje v župnijski skupnosti, v katero se bo dejavno vključeval, ali pa se od nje oddaljeval. Končno pa je veliko odvisno od tega, kako se bom sam potrudil hoditi po tisti poti, na katero ga je poklical Bog stvarnik.
Kot kristjani pa moramo dodati, da vse le ni odvisno od nas in naših prizadevanj. Zelo pogosto čutimo, kako smo sami nebogljeni, kako bi radi delali dobro, pa nam to vedno ne uspeva. Zato vemo, da se brez Božje milosti ne more zgoditi nič takega, kar bi nas usmerilo v življenje z vsem elanom in zaupanjem.
Fabjana ste prinesli h krstu z močno vero in trdnim prepričanjem, da bo Bog v osebi Jezusa Kristusa njegov vsakodnevni spremljevalec in vodnik. Zavedamo se, da Fabjan pri Bogu ni enostavno registriran pod določeno številko na seznamu tistih, ki pripadajo rimokatoliški veri, kar raznima kvečjemu sociologe, ki se ukvarjajo s statistiko. Ne, Bog je s svojo milostjo navzoč pri človeku ves čas njegovega življenja. On se veseli uspehov vsakega, ki iz svojega življenja potegnejo največ dobrega in lepega, hkrati pa se žalosti z vsakim, ki na svoji življenjski pot skrene s poti in zgreši najvažnejši cilj, srečanje s svojim stvarnikom in s svojim življenjskim spremljevalcem, Jezusom Kristusom.
Krst je zato priložnost za vsakega izmed nas, da si skušamo najti odgovor na osnovno vprašanje: »Kaj si naredil s svojim življenjem? Kaj bo iz tebe? Kako so ti drugi pomagali v tvojem telesnem in duhovnem razvoju? Kako si bil ti opora tistim, ki so te potrebovali?«
Tako bomo sedaj, pred obredom krsta, Fabjanu zaželeli kot popotnico: »Ti, Fabjan, stopi sedaj na pot resnice, miru in ljubezni. Evangelij, ki ga v tvojem imenu sprejemajo tvoji starši in botri kot življenjsko vodilo, naj ti bo kažipot, da ne bi nikoli pozabil: zakaj si na svetu in kakšno poslanstvo si dolžan izvršiti kot eden od pomembnih členov v verigi tistih, ki jih je Bog izbral, da so 'krona stvarstva'.«
Branko Balažic, SDB

argaiv1958

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information