natisni
PDF

Jezusov krst – C V puščavi pripravite pot Gospodu

Ko poslušam mlade in tudi odrasle, kako pripovedujejo o svojih življenjskih načrtih in ciljih, ki bi jih radi dosegli, me preseneča usmerjenost večine, ki vidi smisel svojega življenja v stvareh, ki se meni ne zdijo najpomembnejše. Govorijo o poklicih, kjer je v ospredju denar, vplivne zveze in lahkotno življenje. Bolj malo pa je takih, ki spregovorijo o družini kot smislu življenja. Ko kakšnemu postavim vprašanje: »Koliko časa na dan si vzameš, da bi čim bolje poznal samega sebe?«, me debelo pogleda in mi odvrne: »Zakaj pa je to potrebno!« Zato se nam dogaja, da so nove generacije precej površne in duhovno plitve. Mnogi si nočejo vzeti nekaj časa za razglabljanje o sebi, ker se soočanja s samim seboj bojijo. Tem generacijam je zato težko govoriti o Bogu, ker nimajo priložnosti za versko izkušnjo. Njihovo življenje poteka po dveh tirih: vsakdanjik je prepleten s tekanjem od ene obveznosti do druge, trenutke miru pa je treba zapolniti z alkoholom, drogo in različnimi poživili, ki ti pričarajo umetni raj.
Ko se je Jezus pripravljal na svoje javno delovanje, je odšel v puščavo. Tam se je srečal z Janezom Krstnikom, svojim predhodnikom, ki je ljudi vabil h krstu pokore. Jezus je bil Bog in človek, na njem ni bilo niti sence kakšne krivde, zato mu ne bi bilo treba stopiti v vrsto z grešniki, ki so čakali na Janezov krst. Kljub temu se je postavil v vrsto z njimi in nam tako pokazal, da je to edini način, ki človeku odpre pot za duhovno potovanje.
Prerok Izaija je klical svoj narod v puščavo in jim je govoril: »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!« Tako je bila že v stari zavezi praksa, da se je človek srečeval s svojim Bogom na samotnih krajih, daleč od ljudi. Tudi Janez Krstnik je vedel, da se Bog izmika mestnemu hrupu, zato ga je treba iskati tam, kjer te zunanji mir usmeri v notranjost, kjer je človek najbližje sebi in Bogu. Treba je pustiti vse, kar je lahko dosegljivo in si vzeti čas za odkrivanje pravih vrednot, ki so trajne in jih molj ne razje.
Brat, sestra, praznik Jezusovega krsta je vabilo k razmišljanju o najinem krstu in življenju po božji milosti. Opravičevanje, da ni časa za molitev in za Boga je ena od oblik bežanja pred samim seboj. Govorjenje, da Boga ni, ker ga v pretirani skrbi za materialne dobrine, ne čutimo, je potiskanje glave v pesek. Bog je tam, kjer ga je mogoče vedno najti: na samotnih krajih in v okoliščinah, kjer ga ne pričakujemo. Zato nama bo najino hrepenenje po njem pokazalo pot, ki jo morava prehoditi, da ga bova našla. Vendar si ne delajva iluzij: ta pot ni gladki asfalt, ampak je ozka steza, obdana s trnjem. Treba je zbrati dovolj poguma in stopiti na to pot, potem je lažje: Jezus naju čaka in hoče hoditi v korak z nama.
Branko Balažic, SDB

argaiv1705

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information