natisni
PDF

4. navadna nedelja – C Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal

Za marsikoga je življenje podobno nepričakovanemu prihodu, ki mu bo sledil nepričakovani odhod. »Ne vemo, od kod prihajamo in kam gremo!« rečejo mnogi in se prepustijo svojemu pesimizmu. Sicer pa, kaj lahko rečemo o ljudeh, ki v barih in nočnih lokalih preživljajo svoje večere? Kako se počutimo ob klošarju, ki je ves srečen, če je čez dan naberačil za steklenico poceni vina? In kako se počutijo tisti, ki se morajo ponižati in pozabiti na svoje človeško dostojanstvo, ko potrkajo na vrata Karitasa ali Rdečega križa s prošnjo za materialno pomoč in nekaj denarja za plačilo položnic? Za mnoge je življenje zares bedno, nečloveško in marsikdo bi ga raje na silo končal, a nima dovolj poguma za tak korak. Ko poslušamo tragične, večkrat zelo pretresljive življenjske zgodbe, se marsikomu postavi vprašanje: Kdo je za to kriv? Kaj so ti ljudje krivi, da jih je to doletelo! Nas je tudi Bog zapustil?
Tudi izvoljeno ljudstvo je bilo velikokrat na preizkušnji, ko so dvomili o svojem Bogu in so mnogi tudi odstopili od njega. Majhen ostanek je zato trpel in s svojimi molitvami trkal na nebeška vrata, da bi se jih Bog usmilil. Bog jim je pošiljal preroke kot znanilce novega upanja. Ko je Bog izbral Jeremija za preroka, mu je razodel vso veličino življenja, ki ne velja le zanj, ampak za vsakega od nas. Takole mu je dejal: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal.«
Kaj to pomeni? Mislim, da je ta božja izjava za vse nas radostna popotnica v življenje: Bog me pozna. On me je izbral, preden sta me starša v ljubezni spočela. Bog me izbral, ker me ima rad in ima zato zame pripravljeno poslanstvo. S tem, da sem se rodil, ima moje življenje smisel in cilj. Zato ne smem govoriti, da ne vem, od kod prihajam in kam grem. Zato se ne smem pritoževati nad težkimi trenutki, v katerih se je znašlo moje življenje. Bog vendar noče, da sem nesrečen: on me ima rad, zato moram poiskati nove rešitve iz krize. Ko se nam zaprejo vrata, se gotovo odpre kakšno okno, kajti rešitev je. Vsaka kriza je namreč izziv, da si vzamem čas, da se poglobim v svojo notranjost in odkrijem talente, ki so ne izkoriščeni, pa ravno sedaj primerni, da dobi moje življenje novo smer, kakšen nov cilj.
Brat, sestra, ne vem, v kakšni situaciji si ti, toda sam se ne morem sprijazniti, da se človeku lahko popolnoma zapre pot in ne vidi več cilja pred seboj. Vsaka kriza je vedno nova priložnost. Bog ima vsakega človeka neizmerno rad, kajti od njega prihajamo in k njemu se vračamo. Zato ne smem obupati, ampak se moram potruditi, da dam priložnost novim talentom, ki neizkoriščeni spijo v meni.
župnik Branko Balažic

argaiv1133

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information