natisni
PDF

Mesec verskega tiska - Branko Balažic

Pravijo, da branje človeka oblikuje, knjige so naši spremljevalci, med njimi pa je za kristjana svojevrsten spremljevalec Sveto pismo. V izložbenem oknu neke knjigarne je potovalne vodnike spremljal napis: »Nihče vas ne sili, da morate iti na počitnice; naše počitniške vodnike lahko berete tudi doma.« Res je, da lahko napeto detektivko Agate Christi berem v ležalniku na enem izmed grških otokov, ali pa na verandi pod senčnikom, ali v senci domačega sadovnjaka, in se počutim ravno tako prijetno. Mar ni branje kot neke vrste potovanje v oddaljeno, neznano deželo? Papež Janez Pavel II. je že kot študent zapisal: »Brati knjige pomeni odpraviti se v neznani svet, iz sobe na zvezde.«
Knjige so prijatelji. So zadržane, nevsiljive in pomirjajoče. Podarjajo nam zabavo, prinašajo znanje, naše misli popeljejo v oddaljene dežele, fantaziji nataknejo peruti. So priljubljeni človekovi sogovorniki, ki pomirjajo veliko bolje kot dolgovezne pripovedi o tem, kje smo bili na počitnicah. To moč skriva jezik, ki ga znajo mnogi pisatelji s pridom izkoristiti.
Filozof Johann Gottfried Herder je nekoč dejal: »Določena knjiga je pogosto zaznamovala življenje človeka v pozitivnem ali negativnem smislu.« Mar ne velja stavek za vse človeštvo? Poznamo knjige, ki so si ustvarile zgodovino v pozitivnem ali negativnem smislu. Dovolj je, da pomislimo na velike dokumente svetovne zgodovine, kot so Hamurabijev zakonik, Konfucijeva dela, Sveto pismo, Koran ali Marxov Komunistični manifest. Za kristjane so ob Svetem pismu odigrali zgodovinsko vlogo tudi Kempčanova Hoja za Kristusom, Katekizem Petra Kanizija, spisi sv. Avguština in drugih cerkvenih učiteljev, ki so izšli v številnih izdajah. Kakšen je pregovor »Povej mi, s kom hodiš, in ti povem, kdo si!« spremenil v nov pregovor: »Povej mi, kaj bereš, in povedal ti bom, kdo si.« Kot medsebojni stiki puščajo posledice v človekovem življenju, tako knjiga pusti v bralcu neizbrisne sledi. Vsak človek ima svoje priljubljene knjige, ki jih vzame v roke v trenutkih dolgočasja, žalosti in depresije in nenadoma, po neke vrste magičnem uroku, se človekovo duševno stanje spremeni. Mnogi berejo iste knjige vedno znova, desetkrat, dvajsetkrat, stalno. Koliko jih je pilo De Melotove zgodbe in kako se je povpraševanje po njegovih delih dvignilo, ko je prišla pod vprašaj neoporečnost njegovega nauka.
Ni redkost, da določena knjiga zapečati človekovo usodo. Judovsko filozofinjo in redovno sestro Edith Stein, ki so jo 9. avgusta 1942 umorili nacisti v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je knjiga pripeljala h krščanstvu in v redovno skupnost. Ko je bila pri svoji prijateljici Hedviki Conrad Martius, je med brskanjem po njeni knjižni omari naletela na knjigo, ki jo je napisala sv. Terezija iz Avile. Začela jo je brati in delo jo je vso prevzelo. Brala je vso noč. Drugo jutro je svoji prijateljici dejala: »To je resnica.« Tisto noč je spoznala, da mora sprejeti krščansko vero in postati karmeličanka. Še več, danes jo Cerkev časti kot svetnico, ki ji je uspelo narediti krščanstvo razumljivo, moderno in prepričljivo.
Knjige so naši popotniki, naši spremljevalci in vodniki. Ne zapolnjujejo le človekovih dolgočasnih ur, ampak človeka izzivajo, da se zamisli, da začuti globino svojega življenja, da spozna svoje duševno stanje in se odpre duhovnim dogajanjem. Knjiga je lahko zares dober svetovalec in vodnik, ker ni vsiljiva, ker ne zahteva takojšnjega odgovora, ker zna potrpeti, ker dovoljuje napake in omogoča popravljanje le-teh. Knjiga vrača človeku zaupanje in pogum. Veliko je odvisno od tega, kakšne knjige vzamemo v roke in kako jih beremo. Kot pri hrani ni vseeno, kaj damo v usta in kako je hrana pripravljena, moramo tudi pri duševni hrani računati s kvaliteto prehrane in načinom priprave.
Sveto pismo je prva tiskana knjiga, največkrat prevajana knjiga, najbolj razširjena knjiga na svetu. Kar velja za vsako knjigo, velja tudi za Sveto pismo: je človekov prijatelj, svetovalec in vir modrosti. Tudi za to knjigo velja: ni treba odpotovati, da bi jo lahko brali.
Vsepovsod jo lahko vzamemo v roke, pisana je tako za otroke kot za odrasle, ker resnica ni omejena z leti. Resnica je neizčrpna: vedno se nam razkriva v novi luči in nikoli popolnoma ne zajamemo njene globine.
Sveto pismo kot vir modrosti pa nam je najbolj dostopno v tišini sobice, ko smo sami s seboj, ko nas nihče ne moti, ko je glas radia utišan, ko mi govori le Bog in se moja duša odziva na njegova vprašanja.
Vendar tudi za kristjana ne sme obstajati »vsiljeno« branje. Tudi Sveto pismo ne sme biti knjiga, ki jo moraš »obvezno« brati. Kdor ga tako jemlje v roke, kdor je prisiljen v branje, ne bo imel nič od tega, modrost bo zaprta skrinja za njegov razum in notranje čutenje. Le kdor jemlje Sveto pismo v roke vedoželjno in z navdušenjem, bo žel uspehe in bo bogatejši za nova spoznanja. Samo vedoželjnost in hrepenenje po resnici sta skrivnostna ključa, ki odpirata vrata  knjige, ki nas lahko oblikuje in usmerja.
Nima vsaka knjiga ključa do modrosti niti ne vodi k resnici, pa čeprav se skriva pod oznako »duhovna« ali »verska« literatura. Pozitivno mišljenje, pozabljanje na zamere, zdravljenje čustvenih ran, osvoboditev od vseh tabujev, transcendentalna meditacija in prepustitev vseobsežnemu duhu in še ničkoliko podobnega najdemo na knjižnih policah. Bralec je zmeden glede prave odločitve.
Mar smemo človeku zapovedati, kaj naj bere in česa naj se izogiba? Kdo nas bo poslušal? Zato: blagor ubogim v duhu, kajti njim bo dana milost pravega razločevanja. Ni namreč vse zlato, kar se sveti, in tudi ni vse slabo, kar se prodaja pod oznako odkrij in uresniči samega sebe. Resnica je razsejana po svetu kot drobno seme, ki lahko obrodi trideseteren, šestdeseteren ali stoteren sad.
Kdor se spozna le na kulturo množičnih medijev, kdor se hrani s plehko literaturo bulvarskega tiska, kdor večino časa preždi ob posladkanih nadaljevankah, ne more pričakovati, da se mu bo odprl izvir modrosti. Bog se ne razodeva lahkotnim radovednežem, ki hrepenijo po dnevnih senzacijah, ampak se da spoznati tistim, ki hrepenijo po Božjem spoznanju in modrosti, ki ne mine.
Mesec verskega tiska: vsiljena zadeva ali čas za globlji razmislek?
Za smiselno, preudarno, bogato življenje je vredno kaj žrtvovati. Dobra knjiga naj bo vedno na dosegu roke, ker nikoli ne vem, kaj lahko zmede moj duhovni svet in kdaj bom potreboval pravo misel, resnico kot rešilno bilko za izhod iz krize.
Zato: iskrena hvala vsem, ki kljub močni konkurenci na slovenskem knjižnem trgu ne obupajo in nas hranijo s pravo kulturo, ki krepi telo in duha.
Branko Balažic, SDB

argaiv1933

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information