natisni
PDF

4. postna nedelja; Sin, vse moje je tvoje

Družine s tremi in več otroci so v Sloveniji in sploh v zahodni Evropi bolj izjema kot pravilo. Kljub temu pa je vse več mlajših zakoncev, ki so kariero potisnili v ozadje in se odločajo za več otrok. Morda so začutili, da otroci niso samo breme, ampak tudi zunanje znamenje, da je življenje vrednota, ki presega vse drugo. Res je, da otroci zahtevajo od staršev veliko časa in pozornosti, vendar zadovoljstva, ki ga starši čutijo ob zdravih, zadovoljnih in srečnih otrocih ni mogoče poplačati z nobenim denarjem. Kot nekoč, tudi danes čutimo, da je vsako novo življenje blagoslov, zato mnogi hočejo otroke zadržati čim dlje v varnem zavetju domačega ognjišča. In kaj se dogaja, ko otroci odrastejo in začnejo odhajati od doma? Koliko novih problemov se pojavi, ko je treba razdeliti dediščino! Koliko ljubosumja in zavisti je naenkrat v ospredju. Na koncu pa marsikoga zaboli pri srcu, ko vidi starše samevati v veliki hiši. Glede tega nam zgodovina ni učiteljica in zato večina poskuša na novo odkriti Ameriko.
Božja beseda nam razkriva očeta, ki je imel dva sinova. Najmlajši se odloči, da odide v svet, zato pride na dan z zahtevo: »Oče, daj mi, kar mi pripada! Sit sem tega dolgočasnega življenja pri tebi.« Oče ve, da sina ne more prikleniti na dom, zato imetje razdeli. Sin odide in kmalu se začne uresničevati nenapisano pravilo: Z lahkoto pridobljeno, hitro izgubljeno. Sin se kmalu vrne in pade pred očetom na kolena. Oče je presrečen, njegov brat pa ne. V ospredje pride nova zamera, ki je ni pričakoval nihče: »Jaz sem zmeraj pri tebi in mi nisi nikoli dal kozlička, da bi se lahko poveselil s svojimi prijatelji. Ta tvoj sin pa je zapravil vse …« Očetovo veselje prekrije bolečina in ves prepaden odgovori: »Sin, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Veseliti pa se je bilo treba, kajti ta tvoj sin je bil izgubljen in je spet najden!«
Očetov odgovor ni s figo v žepu. Povedal je, da on ne postavlja na prvo mesto pravičnosti, ampak ljubezen. Starejši sin pa to dvoje ne more uskladiti med seboj. Red mora biti. Zakaj moram biti postavljen v isto vrsto z nekom, ki je vse zapravil, sedaj pa uživa vse ugodje? A ni oče naiven in naseda na lepe obljube, ki bodo že jutri pohojene? Kje je zagotovilo, da bo mlajši sin sedaj ostal in ga ne bo več zamikal svet? Oče res nima tega zagotovila, toda vesel je, da je zmagala njegova ljubezen, ki je sina pripeljala domov.
In razočaranje starejšega? Kako bi se počutil, ko bi ga oče nagovoril takole: »Sin, ti si vedno pri meni. Ponosen sem nate in presrečen, ker mi ne povzročaš sivih las. Zato vedi: vse moje je tvoje!« Mislim, da bi bil takšnega poklona vesel vsakdo od nas. Tako se počuti nebeški Oče, ko nismo med izgubljenimi, ampak med tistimi, ki se zavedajo, da je dom samo eden in ga nobeno, še tako razkošno življenje ne more nadomestiti.
župnik Branko Balažic

argaiv1133

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information