natisni
PDF

Velikonočna nedelja NISTA RAZUMELA PISMA, DA MORA GOSPOD VSTATI OD MRTVIH

Če bi hodil po Ljubljani in kot novinar mimoidočim postavil vprašanje: »Ali verjamete v posmrtno življenje?«, bi verjetno večino vprašanih zmedel in ne bi vedeli odgovora. Morda bi nekaj odgovorov vseeno dobil, kot na primer: »S tem vprašanjem se ne ukvarjam … To ni pomembno, samo enkrat živimo … Morda obstaja nekaj po smrti, a kdo mi lahko natančno pove, kaj?« Če bi iskal odgovore med slovenskimi verniki, odgovori ne bi bili bolj optimistični. Slovenci smo narod brez izrazitega pozitivnega odnosa do življenja, zelo radi se kregamo drugi z drugim, uživamo, ko komu zagrenimo življenje, drug ekstrem pa je, da se mnoge mlade družine in posamezniki zapirajo med štiri zidove svojega privatnega življenja in nimajo nobenega pravega odnosa ne do slovenske politike, razmer v gospodarstvu, športu, kulturi, kaj šele mnenje o krščanski veri. Nas morda narodova majhnost tako utesnjuje?
Bral sem ankete o odnosu mlajših generacij do življenja po smrti. Pri nekaterih zahodnih narodih, na primer pri Nemcih, je med mladimi izrazito pozitivno stališče do posmrtnega življenja. Ta se razvrščajo od sprejemanja nauka katoliške Cerkve do različnih novodobnih oblik in azijskih variant reinkarnacije. Lahko pa zanesljivo trdimo, da je v ozadju nek pozitiven odnos do življenja in vsaj nezavedno iskanje odgovora glede življenja po smrti.
Apostole je Jezus pripravljal ne le na sprejem trpljenja, ki ga je čakalo, ampak tudi na vstajenje, ki bo temu sledilo. In kaj se je dejansko zgodilo? Razočaranju po križanju je sledilo še razočaranje ob praznem grobu. Kamen od groba so našli odvaljen, grob prazen, videli so povoje in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi. To je bilo grobo dejstvo, s čimer so se morali sprijazniti. V glavah Janeza in Petra se je začel odvijati film zadnjega obdobja življenja skupaj z Jezusom. Evangelist Janez je zapisal o tem svojem doživetju takole: »Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala pisma, da mora vstati od mrtvih.«
Z vstajenjem ni tako kot pri matematiki, kjer je ena in ena dve. Tudi če bi šli natančno opazovat, kaj se dogaja s pšeničnim zrnom v zemlji, ki gnije in umira, naenkrat pa zbere v sebi toliko energije, da vzklije novo življenje, še ne bi dovolj razumeli vstajenja. V pismih, ki jim pravimo Božja beseda, je marsikaj zapisano, toda tudi debele knjige lahko ostanejo le mrtva beseda, če se branja ne lotimo z veliko željo in vero, da je tisti, ki je pisal, govoril resnico, ker je zapisal to, kar je videl in občutil. Vstajenje lahko sprejmemo le z vero in zaupanjem Bogu, ki je na koncu svojega zemeljskega življenja naredil največji čudež. Zato se smemo veseliti in prepevati alelujo, saj je Jezus Kristus res vstal od mrtvih.
Branko Balažic, SDB

argaiv1133

Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in njenih funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. To find out more about the cookies we use and how to delete them, see our privacy policy.

I accept cookies from this site.

EU Cookie Directive Module Information